VSK sklep Cp 671/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v delu s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 236.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1994 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora tožnica povrniti toženki 3.247,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka se pritožuje proti ugoditvenemu delu navedene sodbe zaradi pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Škodni primer se je pripetil v letu 1994, ko so se avtomobili pogosto uvažali preko takoimenovanih "sivih uvoznikov". Takšen uvoz je bil popolnoma legalen, uvoženi avtomobili pa občutno cenejši kot pri uradnih uvoznikih. Tudi tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala in z listinsko dokumentacijo o nakupu svojega avtomobila tudi dokazala, da je kupila kasneje uničeno vozilo v Italiji ter ga preko sivega uvoznika januarja 1994 uvozila v Slovenijo. Škodni dogodek je nastal tri mesece kasneje, sivi uvoz pa je bil še vedno dovoljen. Kljub temu tožnica ni hotela obračunati škode po njihovih cenah, temveč po višjih cenah uradnega uvoznika. Družba M. d.o.o. je v tistem času uvažala avtomobile kot sivi uvoznik. Sodba temelji na izjavi direktorja z dne 1.3.1999, da so se v letu 1994 prenehali ukvarjati s prodajo oziroma posredovanjem pri prodaji vozil znamke Volkswagen.

Toženi stranki ni znano, kakšni so bili motivi direktorja družbe za izdajo takšnega potrdila. Podatki v njem namreč ne držijo. Družba M. d.o.o. se je vsaj še do dne 9.2.1996 ukvarjala s sivim uvozom avtomobilov in to ravno znamke Volkswagen. Tožena stranka to dokazuje z naročilom št. 7/96 z dne 9.2.1996, s katerim je omenjena družba posredovala pri uvozu avtomobila Volkswagen Golf za kupca B.K..

Tožena stranka navedenega kupca tudi predlaga kot pričo. Poleg tega tudi ni prepričljivo, da bi dne 5.5.1994 izdali predračun za storitev, katere takrat ne bi več opravljali. Direktor družbe D.Š. bo zato moral prepričljivo pojasniti ali so v letu 1994 še uvažali avtomobile znamke Volkswagen, ter zakaj in na podlagi česa je bil izdan predračun dne 5.5.1994, če se z uvozom res niso več ukvarjali.

Tožena stranka zato predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ima seveda prav, ko ugotavlja, da je potrebno za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku ugotoviti nabavno vrednost novega avtomobila na dan ugotavljanja višine škode v skladu s 13/1 čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (1AK - 91).

Pritožnica s tem v zvezi pravilno opozarja, da so se v tistem času nabavne cene avtomobilov močno razlikovale v odvisnosti od tega ali je bil avtomobil kupljen pri uradnem uvozniku ali pri takoimenovanem sivem uvozniku. Zato je pri ugotovitvi nabavne cene potrebno upoštevati tudi določbe 925/2 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (odškodnina ne more biti večja od škode, ki jo je zavarovanec utrpel z nastankom zavarovalnega primera). Pravni standard "nabavne vrednosti" bi zato morali presojati tudi v kontekstu cene enakega novega vozila, uvoženega na način, ki je primerljiv z uvozom tistega (uničenega) vozila, v zvezi s katerim se uveljavlja zavarovalnina.

Tožnica , po pritožbenih trditvah, ni kupila avtomobila pri uradnem uvozniku, tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Utemeljeni so tudi pritožničini pomisleki glede dokazne ocene sodišča o tem ali je bilo možno pri M. d.o.o. v spornem obdobju kupiti primeren avtomobil za ceno, ki jo zatrjuje tožena stranka. Nelogično je namreč, da bi navedena družba izdala predračun za storitev, ki je takrat niso več opravljali. Na drugačno dejansko stanje kažeta tudi nova dokaza - pritožbi priloženo naročilo št. 7/96 in priča B.K..

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je potrebno zato sodbo prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodbo je razveljavilo seveda le v izpodbijanem zavrnilnem delu (374. čl.

veljavnega ZPP). Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški (3. odst. veljavnega 166. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje predvsem izvede dokaze, ki jih je predlaga pritožnica ter podrobno zasliši direktorja družbe o tem ali so v letu 1994 še uvažali avtomobile znamke Volkswagen ter na kakšni podlagi je bil izdan predračun z dne 5.5.1994. Zanesljivo naj tudi ugotovi na kakšen način je bil uvožen osebni avtomobil, glede katerega tožnica uveljavlja avarovalnino.