VSK sodba Cp 978/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se izrek pravilno glasi: "Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 30.590,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1998 do plačila v 15 dneh in mu povrniti pravdne stroške, se zavrne.
Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 26.220,00 SIT v 15 dneh. " Tožnik je dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 33.795,00 SIT v 15 dneh.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožniku 30.590,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1998 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 43.320,00 SIT, prav tako skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da je tožnik iskal pri odvetniku pravno pomoč, ko je toženka posegla protipravno v njegovo posest. Po posredovanju odvetnika je toženka vzpostavila prejšnje posestno stanje, zato tožba ni bila potrebna, tožniku pa so v zvezi z nudeno pravno pomočjo nastali stroški, ki predstavljajo zanj škodo. To škodo je dolžna toženka tožniku povrniti, saj obstaja vzročna zvezo med škodo in njenim nedopustnim ravnanjem. Odločitev je utemeljilo s 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Zoper to sodbo je vložila toženka pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V utemeljitvi navaja, da je odvetnik izstavil tožniku račun na podlagi pooblastilne pogodbe. Ta strošek je zato dolžan nositi tožnik sam. Ni podlage za prevalitev tožnikove obveznosti iz mandatne pogodbe na toženko in ker je sodišče tako odločilo, je po mnenju toženke zmotno uporabilo materialno pravo. Podrejeno toženka ugovarja tudi višini dosojene škode. Dejstvo je, da je naprej tožnik odstranil žlebove in ker je toženka mislila, da je odstranitev trajna, je z opravičeno samopomočjo posegla v obstoječe stanje, da ji ne bi nastala škoda na fasadi. Tožniku zaradi njenega ravnanja ni nastala nikakršna škoda.

Toženka tožniku ni hotela odtegovati vode, zato je tudi takoj vzpostavila prvotno stanje čim je zvedela, da tožnik to zahteva.

Toženka se je zglasila v pisarni tožnikovega pooblaščenca in že takrat pojasnila, da tožniku ne oporeka pravice do odvajanja meteorne vode. Izrazila je le željo, da tožnik uredi odvodnjavanje na način, da sama pri tem ne bo trpela škodo. Za takšno željo je imela utemeljen razlog, saj ji z obstoječim načinom odvodnjavanja nastaja škoda na fasadi gospodarskega poslopja. Vse to se lahko ugotovi iz podatov spisa P 35/98. Tožnik je uporabil pooblaščenca za sporočilo svoje volje toženki, zakar ni bila nujno potrebna pravna pomoč.

Zmotno je stališče sodišča, da je šlo za prava neveščo stranko. Na vprašanje zakaj se tožnik ni direktno obrnil na toženko, je pojasnil, da se z njo ne razume in z njo ne govori. Očitno je bil to edini razlog, da je šel k odvetniku. Le-ta je toženki prenesel tožnikovo voljo, za kar ni bil potreben nikakršen pravni nasvet. To bi lahko naredil tudi tožnik sam ali ustno ali pismeno, saj obvlada obe komunikaciji. Če je zbral daljšo in dražjo pot pa ni upravičen do povračila stroškov, saj ni mogoče opravičiti vzročne zveze. Tudi sicer je sodišče neutemeljeno priznalo tožniku 3 x po 50 odvetniških točk. Odvetniška tarifa priznava za vložitev motenjske tožbe stroške v višini 300 točk. Sama konferenca s stranko je zajeta v ta strošek.

Pri tem pa je tožnik sam s sabo zašel v nasprotje, saj je na glavni obravnavi povedal, da je šlo za jasen primer motenja posesti. Zato dveh posvetov ni bilo treba. Povsem zmotno je priznano 50 točk za razgovor s toženko. Za takšno odločitev ni temelja v tej tožbi, saj pooblaščenec za ta strošek ni upravičen iz naslova pooblastilnega razmerja med njim in tožnikom. Pooblastilnega razmerja med pooblaščencem tožnika in toženko pa ni bilo. Niti do njega ni moglo priti. Sodišče je priznalo tožniku tudi 50 točk za telefonske razgovore s toženko. Tožnik ni predložil kakšnega dokaza, da bi nastal ta strošek. Za takšen strošek tudi ni nikakršne materialne podlage. Razgovor s toženko je pooblašencu tožnika lahko le utrdil tožnikov položaj nasproti toženki, ki takrat ni imela pooblaščenca.

Iz vseh teh razlogov toženka predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno razveljavitev in novo odločanje ter povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zmotno zaključilo, da je v konkretnem primeru izkazana odškodninska podlaga, saj manjka temeljni element odškodninskega delikta, to je vzročna zveza. Med obema dogodkoma : toženkinim posegom v tožnikovo posest in tožnikovim plačilom za nudeno pravno pomoč ni naravne in logične zveze. Pritožba ima prav, da bi v zadevi motenja posesti zadoščal usten ali enostaven pismen opomin toženki, da vzpostavi prejšne posestno stanje. Če se je tožnik odločil, da opomina toženki ne bo sam pisal in zato najel odvetnika, pa je to povsem njegova odločitev.

Zgolj zato ker je toženka po prejemu opomina vzpostavila prejšne posestno stanje, ji računa, ki ga je plačal odvetniku za opravljeno storitev, ne more prevaliti v plačilo, saj iz teh dejstev še ne izhajajo elementi odškodninske odgovornosti. Po teoriji adekvatne vzročnosti je namreč za odškodninsko odgovornost pomemben le tisti vzrok (okoliščina), ki po rednem teku stvari pripelje do določene posledice. Da bi v konkretni zadevi zgolj po odvetniku posredovan opomin pripeljal do tega, da je toženka vzpostavila prejšne posestno stanje, tožnik niti trdil ni, niti takšna tritev ne bi bila logična.

Tožnik zato temeljnega elementa odškodninskega delikta, to je vzročne zveze, ni dokazal in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (določbo 1. odst. 154. čl. ZOR), ko je toženki naložilo plačilo spornega zneska. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo po 4. odst.

373čl. ZPP v tem smislu spremenilo. Zaradi takšne odločitve se v ostale razloge, ki se nanašajo na višino priznanega zneska niti ni spuščalo. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 166. čl. ZPP spremenilo tudi stroškovno odločbo tako, da je tožniku naložilo, da je dolžan po 1. odst. 154. čl. ZPP povrniti toženki pravdne stroške, ki jih je imela s to pravdo. Prav tako pa ji je dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, saj je uspela s pritožbo. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo. Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. čl. ZPP (Uradni list RS 26/99) je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977.