VSK sodba in sklep Cp 1224/99

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi, zato se v izpodbijani sodbi sklep o stroških s p r e m e n i tako, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 54.769,00 SIT in r a z v e l j a v i v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti od stroškov postopka.
V ostalem delu pa se glede glavne stvari pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka skladno z gradbenimi standardi dolžna odstraniti sedanjo in narediti novo fasado na stanovanjski hiši, sicer bo po poteku tega roka vse to izvedla druga strokovna služba na njen račun, kakor tudi povrniti tožečim strankam pravdne stroške. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožečim strankam znesek 2.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1999 dalje do plačila. Tožečo stranko je obvezalo, da mora prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 174.944,00 SIT in drugotoženi stranki pa v znesku 76.675,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1999 dalje do plačila. Umik tožbe enajstotožeče stranke je sodišče vzelo na znanje in v tem obsegu postopek ustavilo. V obrazložitvi je sodišče povedalo, da tožeča stranka napak na fasadi ni pravočasno grajala, poleg tega pa je tožbo vložila po poteku garancijskega roka.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno razlogovalo, da fasada, ki je predmet te pravde, ne vpliva na solidnost objekta. Takšna odločitev temelji na izpovedi priče S., tega pa ni potrdil nihče drug, čeprav je bilo več strokovnjakov tega področja. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je bila priča S. ena od tistih, ki so obljubljale tožečim strankam, da se bodo razpoke popravile in da je rok 10 let ter podobno. Na ta način jih je zapeljala in je za vse to delno tudi sama odgovorna, saj je bila takrat kot strokovna oseba zaposlena pri upravnem organu drugotožene stranke. Izvedenca P. in K. sta drugačnega mnenja, čeprav na to vprašanje nista konktretno odgovorila in se glede tega tudi dejansko stanje ni popolno ugotovilo. Obe priči namreč navajata, da se zaradi razpok ustvarjajo gljivice, ki uničujejo zidove, zidovi pa gotovo vplivajo na solidnost in s tem indirektno potrjujeta, da je tudi fasada relevanten element za solidnost objekta. Če bi sodišče te okoliščine razčistilo bolj natančno, bi ugotovilo, da gljivice s časom povzročajo veliko škodo, ki je konstrukcijske narave, kar vpliva na solidnost zgradbe. Razpoke so se širile do leta 1992, ko so to širjenje tožeče stranke prvič resno zaznamovale in resno reagirale najprej z dopisom prvotoženi strani, nato pa v odprtem roku s tožbo.

Vse tožeče stranke so skladno povedale, da se je za njih pokazalo resno stanje šele v letu 1992, potem so poslale reklamacijo, pri čemer je upoštevati dejstvo, da je tudi izvedenec K. izjavil, da je bila ta vrsta fasade od začetka nepoznana in se ni vedelo, kakšna se bo pokazala, ker z njo ni bilo izkušenj. Če strokovne osebe niso imele izkušenj, kako se lahko to pričakuje od tožečih strank, od katerih niti ena ni iz gradbene stroke. Nato se pritožuje tudi zoper stroške, katere je sodišče prvotoženi stranki odmerilo po Odvetniški tarifi, čeprav te ni zastopal odvetnik. Zakonite zamudne obresti na prisojene stroške toženih strank je sodišče prisodilo, čeprav jih toženi stranki nista uveljavljali. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s tem, da se v novem postopku razčistijo omenjena relevantna dejstva.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena le glede stroškov postopka, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

Res je, kot trdi tožeča stranka, da je sodišče prve stopnje stroške prvotožene stranke napačno odmerilo, ker je štelo, da je prvotoženo stranko zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, in je stroške prvotožene stranke priznalo tudi po Odvetniški tarifi, čeprav prvotožena stranka teh stroškov niti ni uveljavljala. Uveljavljala je le stroške za takse in materialne stroške, kar skupaj znaša 54.769,00 SIT. Res pa je tudi, da niti prvo niti drugotožena stranka zamudnih obresti od stroškov postopka nista uveljavljali, zato jih sodišče tudi ne bi smelo dosoditi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo ter odločitev o stroških postopka zoper prvotoženo stranko spremenilo tako, da je tej stranki odmerilo stroške v znesku 54.769,00 SIT, odločitev glede zamudnih obresti za obe stranki pa je razveljavilo.

Ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke glede glavne stvari, kajti v določenem primeru je izključena uporaba 644. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki obravnava odgovornost izvajalca in projektanta za solidnost gradbe. V določenem primeru pa ne gre za napake, ki ogrožajo solidnost gradbe ter povzročajo, da stavba ni trdna, ampak gre za napake na fasadi, kar je sicer gradba, vendar le zunanji omet stavbe v funkciji izolacije in estetskega izgleda. Ni se mogoče strinjati s trditvami v pritožbi, da zaradi napak na fasadi lahko pride do nesolidnosti gradbe, kajti pritožba to nepravilno pripisuje izjavi izvedencev gradbene stroke S.P. in P.K. Izvedenca tega nista trdila, posebej pa je P.K. izrecno v izvedeniškem mnenju povedal, da razpoke na fasadi ne ogrožajo varnosti konstrukcije. Nič tožeči stranki v tej pravdi ne pomaga trditev, da je arhitektka S.Š.S. tožeči stranki pojasnjevala, da bo tožbo zaradi napak na fasadi potrebno vložiti v roku 10 let. V konkretnem primeru je garancijski rok določen v 13. čl. gradbene pogodbe, sklenjene med drugo in prvotoženo stranko dne in traja dve leti od tehničnega pregleda. Tehnični pregled je bil 28.3.1982, garancijski rok pa je potekel 28.3.1984. Tožeča stranka v omenjenem garancijskem roku ni zahtevala popravila fasade. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka napak na fasadi tudi ni pravočasno grajala, to je storila šele v letu 1982. Napake je grajala prepozno in ji je zato njena pravica iz jamčevanja ugasnila. Po dveh letih od prevzema opravljenega dela, ta je bil 28.3.1982 se ni več mogoče sklicevati na napake, po izrecnem določilu 2. odst. 615. čl.

ZOR. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je le-to pritožbo tožeče stranke glede glavne stvari zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.