VSL sklep II Cp 181/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženca tožniku dolžna nerazdelno plačati odškodnino v znesku 24,200.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 4,000.000 SIT za čas od 1. 10. 1995 dalje in od zneska 20.200.000 SIT za čas od izreka sodbe dalje do plačila ter mu plačevati mesečno rento po 100.000 SIT od 1. 7. 1997 dalje do vsakega 5. v mesecu vnaprej, do pravnomočnosti sodbe natekle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsa-kega 5. v mesecu z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka do plačila. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da je dolžan plačati prvotoženki 121.000,00 SIT, drugotožencu pa 647.355,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 1998 dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977). V obsežnih pritožbenih navedbah tožnik med drugim navaja, da izvedensko mnenje izvedenca mag. S. ne more voditi k zaključkom, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s temeljnim vprašanjem, to je odškodninsko odgovornostjo tožene stranke, ki je bila povzročitelj kritične situacije. Sodi-šče prve stopnje v tem delu ni pravilno uporabilo določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP). Izvedenec se ni pravno opredelil do presoje ravnanja drugotoženca, ki je v času, ko ga je tožnik prehiteval, zavil na levo stran ceste, ampak je to ravnanje ocenil le s prometno tehničnega vidika. Pravno oceno ravnanja drugotoženca, torej ugotoviti ali je drugotoženec sploh smel na kritičnem mestu zavijati na levo, bi moralo napraviti sodišče prve stopnje, ki pa le z gotovostjo povze-ma zaključke izvedenca. Cesta, na kateri se je zgodila obravnavana prometna nesreča, je cesta rezervirana za motorna vozila. Na takšni cesti se po prepričanju pritožnika uporabljajo predpisi, ki veljajo za promet na avtomobilski cesti, to je po določbah 115. do 121. člena ZTVCP. Vožnja iz cestišča v levo in izven cestišča je na takšnih cestah izrecno prepovedana, kar mora vedeti tudi vsak uporabnik ceste od Ljubljane do Bregane, saj na tej cesti na nobenem sektorju ni možno zapeljati iz des-ne polovice ceste- izve cestišča v levo. Dopustno je kvečjemu ustavljanje vozil ali parkiranje na za to odrejenih parkiriščih, za vozila, ki vozijo v isto smer samo na desni strani, ne pa na levi. Drugotoženec je v nasprotju z določbami ZTVCP zavil na levo stran ceste, da bi parkiral na "divjem parkirišču", kar je prepovedano. Tožniku ni mogoče očitati, da ni pomislil na to kakšen vratolomen manever izvaja drugotoženec. Osnovna kršitev prometnih predpisov v obravnavani zadevi je bila torej vožnja drugotoženca v levo, ne gl-ede na to v kakšni razdalji od drugotoženca je bil v kritičnem trenutku tožnik.

Ali bi tožnik v kritičnem trenutku še lahko odstopil od prehitevanja ali ne, je lahko kvečjemu vprašanje tožnikove sokrivde ali prispevka k nesreči, ne pa njegove izključne odgovornosti za nastalo situacijo.

Po prepričanju pritožnika je kritično situacijo povzročil drugotoženec s tovornim vozilom. O vseh navedenih dejstvih bi se sodišče prve stopnje po tožnikovem prepričanju lahko prepričalo, če bi postopek izvedlo zakonito; č-e bi dopustilo neposredno zaslišanje izvedenca ali postavitev novega izvedenca, če bi pribavilo fotografije nesreče s policijske postaje Krško in opravilo ogled na kraju samem. Poleg tega izvedenec mag. S., ni usposobljen za odčitanje drugotoženčevega tahograma, na podlagi katerega bi bilo sicer mogoče analizirati celoten potek časovno potne analize ter drugotoženčev manever, zato izvedensko mnenje v tem delu ni sprejemljivo. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da pritožbe-no sodišče razpiše pritožbeno- obravnavo, na kateri naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v zakonit postopek ali pa po opravljeni seji pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977) je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve sklepa presoja le tiste pritožbene navedbe tožnika, ki so za odločitev v tej fazi postopka, odločilnega pomena.

Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V skladu z določbo 1. odstavka citiranega člena se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Po določbi 2. odstavka citiranega člena pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Za odločitev pri nesreči, ki jo povzroči več imetnikov motornih vozil je torej bistveno vprašanje krivde. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 178. člena ZOR moralo razjasniti dejansko stanje v zvezi z ravnanjem obeh udeležencev pri nesreči, njuno ravnanje oceniti s stališča določb ZTVCP, torej predvsem ugotoviti ali je kateri od udeležencev kriv za nastalo nesrečo in ali je ravnal v nasprotju z določbami ZTVCP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nezgode prišlo na levem voznem pasu magistralne ceste Ljubljana - Zagreb, v nadaljevanju pa bi moralo ugotoviti kateri od udeležencev prometne nesreče (če kateri) se je na levem voznem pasu nahajal pravilno oziroma kateri od njiju po levem voznem pasu ni imel pravice voziti. Pri tem je potrebno uporabiti določbe 121. člena ter 115. do 120. člena ZTVCP.

Glede ravnanja drugotoženca je relevantno predvsem dejstvo ali se je s svojim vozilom pravilno, to je skladno z določbo 2. odstavka 120. člena ZTVCP izključeval iz prometa.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, saj ni ocenilo ravnanj obeh pravdnih strank, ki so privedla do obravnavane prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je, kot utemeljeno opozarja pritožnik, le nekritično povzelo ugotovitve izvedenca, da bi tožnik lahko preprečil nesrečo, če bi reagiral z zaviranjem ali z umikom nazaj na desni pas, medtem ko je v izpodbijani sodbi ostalo povsem nerazčiščeno dejansko stanje v zvezi z ravnanjem drugotoženca.

Sama ugotovitev, da bi tožnik nesrečo lahko preprečil pa je za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti v tej fazi postopka, kot pravilno nakazuje pritožnik, povsem nepomembna. Morebitna preprečitev nesreče namreč predstavlja reagiranje na že nastalo situacijo, zaradi katere je do nesreče prišlo. Prav v tem delu pa sodba nima nikakršnih razlogov.

Ker je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZOR in ker ni uporabilo določb ZTVCP je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo neugotovljeno, zaradi tega je na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP (1977) pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazovanje v zgoraj nakazani smeri, to je oceniti ravnjanje obeh udeležencev nesreče v l-uči določb 178. člena ter ugotoviti ali je kateri od njiju kršil določbe ZTVCP in posledično na strani katerega od njiju je krivda za nastanek nesreče, nato pa ob pravilni uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku v celoti ponovno odločiti.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).