VSM sodba Kp 704/99

Pritožba zagovornika obd. A. V. se zavrne kot neutemeljena in pot rdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. A. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196.člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, vanjo pa mu po določbi prvega odstavka 49.člena KZ vštelo čas, ki ga je prebil v priporu. Po določbi četrtega odstavka 196.člena KZ je odločilo, da se obdolžencu odvzamejo že zasežena mamila, in sicer 124 pivnikov LSD in 68,2 grama marihuane. Obdolženca je po določbi četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik "iz vseh pritožbenih razlogov", iz njegovih pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da uveljavlja le pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Končnega predloga pa njegova pritožba nima.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V napadeni sodbi je navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj ne sprejema zagovora obdolženca, da je vsa zasežena mamila hranil zgolj zase, ne pa z namenom, da jih proda in pritožba, ki ne prinaša ničesar novega, temveč zgolj ponavlja tak obdolženčev zagovor, pravilnosti napadene sodbe ne more niti malo omajati.

Pritožbeno razlogovanje, da se napadena sodba opira zgolj na domneve, ni točno, saj je sodišče prve stopnje svoje dejanske ugotovitve oprlo tudi na nekatere objektivne dokaze. Ti dokazi so predvsem pripomočki za doziranje in pripravo mamila za neupravičeno prodajo, kakor tudi veliko število bankovcev po 1.000,00 SIT, ki so bili skriti in najdeni ob hišni preiskavi na obdolženčevem domu. Navedeni dokazi ob še preostalih, ki jih v napadeni sodbi navaja sodišče prve stopnje, potrjujejo, da obdolženec zaseženih mamil ni hranil zase, temveč za neupravičeno prodajo. Trditev v pritožbi, da je obdolženec najdeno tehtnico uporabljal zato, da ne bi prekoračil mejne doze varnega zaužitega mamila, je iz trte zvita, saj pri marihuani, ki se zvija v joint, do predoziranja ne more priti. Zato v tak namen obdolženec tehtnice res ni potreboval. Sicer pa pritožba z opisano trditvijo prihaja v nasprotje celo z zagovorom obdolženca, ki je posest tehtnice utemeljeval s povsem drugimi razlogi. V nasprotje z zbranimi podatki pa pritožba prihaja tudi, ko navaja, da obdolžencu v postopku ni bilo dokazano, da se ukvarja z neupravičeno prodajo mamil. Iz kazenske evidence je namreč razvidno, da je bil obdolženec pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja s sodbo Okrožnega sodišča v... z dne 09.10.1996, opr.štev. K 127/98 spoznan za krivega dejanja po člen 196/I KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba, z določeno kaznijo 8 mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Storil je torej že prav tako kaznivo dejanje, kot je tokrat obravnavano.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba obdolženčevega zagovornika zoper prvostopni krivdni izrek ni utemeljena.

Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji, saj navaja, da je izrečena kazen obdolžencu previsoka. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče pa je pokazal, da ni prav nobenega utemeljenega razloga za spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje pri obdolžencu ni našlo nobenih olajševalnih okoliščin, nasprotno temu pa je ugotovilo, da je specialni povratnik, in da je obravnavano kaznivo dejanje storil celo v preizkusni dobi. To pa so take okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo izrek zaporne kazni, kot mu jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Pritožba zagovornika, ko vidi "pomanjkljivost" napadene sodbe v tem, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o "združitvi dveh kazni", očitno tiste iz pogojne obsodbe in sedaj izrečene, je celo v škodo obdolžencu. V takem primeru bi namreč prvostopno sodišče moralo najprej preklicati pogojno obsodbo, nato pa obdolžencu izreči enotno kazen zapora, ki pa bi bila višja od vsake, v njej upoštevane posamezne kazni. Zato takim pritožbenim izvajanjem zagovornika ni bilo mogoče pritrditi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95.člena in prvi odstavek 97.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).