VSK sklep I Cpg 142/2005

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijani sklep se
r a z v e l j a v i v delu, s katerim je zavrnjen predlog
tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje
denarne terjatve in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve
stopnje v ponovno odločanje; sicer pa se ob reševanju
pritožbe tožeče stranke izpodbijani sklep
r a z v e l j a v i tudi v delu, s katerim je zavrnjen
predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v
zavarovanje nedenarne terjatve in se v tem delu njen predlog
za izdajo začasne odredbe z a v r ž e.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo

predlog tožeče stranke z dne 16.11.2004 (vložen na sodišče

20.12.2004) za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi je

navedlo, da skladno s 1. odst. 272. čl. ZIZ, tožeča stranka

ni izkazala verjetnosti obstoja svoje nedenarne terjatve na

sklenitev kupoprodajne pogodbe za v tožbi navedene parcele.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov,

predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi povzema, da je

v vseh dosedanjih vlogah navajala: da je v Odloku določena

kot znani investitor, kar pomeni, da komunalno opremi

zemljišče, gradi ceste, vodovod, kanalizacijo, v zameno je

Občina dolžna skleniti kupoprodajne pogodbe za prodajo

zemljišč, za katera velja znano investitorstvo. Na podlagi

veljavnega Odloka sprejeti 3a člen sklepa z dne 27.6.2002

določa, da se zadolži Urad za premoženjsko pravne zadeve, da

se pripravijo prodajne pogodbe znanemu investitorju G.d.o.o.

- ta določba predstavlja civilno pravno zavezo, sklep ni

nedoločen, kot ugotavlja sodišče, pa tudi cena za zemljišča,

ki so predmet te tožbe, je povsem jasno določljiva. S tem,

ko je Občina sprejela Odlok in določa tožečo stranko kot

znanega investitorja, je nastalo pravno razmerje med

pravdnima strankama. Znani investitor je kategorija, ki že

po samem zakonu pomeni pravico do odkupa zemljišča. Takrat

veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih je določal, da lahko

Občina proda zemljišča brez javnega razpisa, v kolikor je z

Odlokom določen znani investitor. Tako že iz te določbe

izhaja obveznost Občine, da sklene pogodbo s tožečo stranko.

Izpodbijani sklep vsebuje le tolmačenje vloge za odkup

zemljišč z dne 25.2.1999 in dopisa z dne 13.5.1999. Pritožba

nasprotuje razlogom sodišča glede vsebine navedenih vlog.

Tako naprimer vloga z dne 25.2.1999 vsebuje naslov: Vloga za

odkup nezazidanih stavbnih zemljišč v območju OSC I., 052.

Sodišče zaključuje, da tožnica ni pozvala s tem dopisom

tožene stranke k podpisu pogodbe, kar pa je v nasprotju s

samim naslovom dopisa. Izpodbijani sklep tudi ne omenja

dopisa tožeče stranke z dne 13.5.2002, kjer tožeča stranka

izrecno zahteva predložitev pogodb in se sklicuje na dopisa

z dne 25.2.1999 in 18.11.1999. Znano investitorstvo je bilo

v sklepu z dne 27.6.2002 še enkrat verificirano. Občinski

svet je tudi z vsebino sklepa 3a z dne 27.6.2002 pokazal, da

na zadevo gleda širše in je zaradi tega tudi pozval upravo,

da sklene pogodbe. Sklep z dne 27.6.2002 je še vedno v

veljavi, saj ni bil nikoli razveljavljen. Določa ceno in rok

za sklenitev kupoprodajne pogodbe, tudi parcele so določene.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 22.11.2004 postavila tudi

podredni zahtevek na plačilo komunalnega urejanja in sicer v

višini 578.080.544 SIT. V predlogu za izdajo začasne odredbe

z dne 16.11.2004 je navedla tudi, da kot verjetnost terjatve

zatrjuje tudi podredno postavljeni zahtevek v prej navedeni

višini in da je izdaja začasne odredbe potrebna tudi zaradi

zavarovanja podredne denarne terjatve. Izpodbijani sklep o

zatrjevanem obstoju verjetnosti podredne terjatve v višini

578.080.544 SIT kot podlagi za izdajo začasne odredbe, ne

vsebuje obrazložitve, saj tega dela zatrjevane terjatve ne

navaja v sklepu. Zato je podana bistvena kršitev postopka,

še zlasti ob predpostavki, da je sodišče ugotovilo, da

primarna terjatev ni verjetnostno izkazana, bi se moral

izpodbijani sklep ukvarjati tudi s podredno terjatvijo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, delno pa je

izpodbijani sklep razveljavljen po uradni dolžnosti.

Trditve, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoj

ponovni predlog z dne 16.11.2004 za izdajo začasne odredbe,

so: po Odloku (tj. Odlok o prostorsko uredidtvenih pogojih

in zazidalnem načrtu za območje obrtno-stanovanjske cone v

I. z dne 29.1.1998, dalje: Odlok) je tožeča stranka

imenovana kot znani investitor za navedeno območje in ima

zato pravico, da od tožene stranke z neposredno pogodbo

odkupi določena zemljišča. Tožeča stranka je pri toženi

stranki dne 25.2.1999 in dne 13.5.1999 vložila zahtevo za

odkup zemljišč, a brezuspešno; tožena stranka je sklepom

Občinskega sveta z dne 27.6.2002 (sklep št. 3a) sprejela

zavezo, da bo s tožečo stranko sklenila prodajne pogodbe za

zemljišča oziroma je ta njena dolžnost razvidna tudi iz

sklepa št. 19 z istim datumom.

Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe prihajajo v poštev

določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na

procesno predpostavko pravnomočno razsojene stvari (2. odst.

319čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Na to

predpostavko pa mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pri tem pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je o identičnem dejanskem stanju

sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo že s

sklepom z dne 11.5.2004, ko je zavrnilo predlog tožeče

stranke za izdajo začasne odredbe, vloženem hkrati s tožbo.

Tedaj je verjetnost svoje nedenarne terjatve na sklenitev

prodajne pogodbe za zemljišča, tožeča stranka utemeljevala

na podlagi Odloka, s katerim je določena za znanega

investitorja, trdila je, da je od tožene stranke brezuspešno

zahtevala sklenitev pogodb (dne 25.2.1999, nato večkrat po

telefonu, nazadnje pa 13.5.2002). Podlaga sklepa sodišča

prve stopnje z dne 11.5.2002 res nista bila tudi oba zgoraj

navedena sklepa tožene stranke z dne 27.6.2002 (št. 3 a in

št. 19), na katera se je tožeča stranka sklicevala kasneje

oz. v svojem ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe,

vendar pa pravnomočnost zajema tudi dejstva, izvirajoča iz

teh sklepov, čeprav v prvem predlogu niso bila zatrjevana,

ker tudi ta dejstva v dejanskem in pravnem pogledu

opredeljujejo historični dogodek, na katerem temelji tožeča

stranka svoj zahtevek za pravno varstvo. Glede na to je

pritožbeno sodišče, ob reševanju pritožbe tožeče stranke,

izpodbijani sklep razveljavilo v delu, s katerim je bil

zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje

nedenarne terjatve, in v tem delu njen predlog za izdajo

začasne odredbe zavrglo ( 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15.

čl. ZIZ).

V predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 16.11.2004

(vloženem dne 20.12.2004) je tožeča stranka predlagala tudi

izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve

iz podrejenega tožbenega zahtevka, uveljavljenega v vlogi z

dne 22.11.2004. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve

stopnje predlog tožeče stranke zavrnilo v celoti, vendar pa

v zvezi z zavrnitvijo predloga za začasno odredbo v

zavarovanje denarne terjatve, ta sklep ne vsebuje nobenih

razlogov, kot to pravilno opozarja tudi pritožba. Glede na

to je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka

po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in je

moralo zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v tem delu

razveljaviti ter zadevo glede navedenega dela vrniti sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v

zvezi s 15. čl. ZIZ).