VSM sodba in sklep I Cp 202/04

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve
stopnje v izpodbijanem delu pod II izreka in v odločitvi o stroških
r a z v e l j a v i in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v
novo sojenje.
Ob nadaljnjem obravnavanju pritožbe tožeče stranke se tej delno ugodi
in se sodba v izpodbijanem delu v tretjem odstavku pod I izreka
s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan tožnici namesto zneska
8,546.729,00 SIT plačati znesek 9,505.739,00 (devet milijonov petsto
enainštirideset tisoč sedemsto šestintrideset 00/100) SIT.
V ostalem se v nespremenjenem zavrnilnem delu tretjega
odstavka izreka pod I p o t r d i sodba sodišča prve
stopnje.
Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu glede
odločitve o glavni stvari v prvem odstavku pod I in v tretjem
odstavku pod I nad zneskom 4,287.309,00 SIT s pripadki ter pod III
izreka p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Toženo stranko se glede pritožbe zoper stroškovni del sodbe napotuje
na razveljavitev stroškovnega dela sodbe v zvezi s pritožbo tožeče
stranke.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku pod

I izreka ugotovilo, da nepremičnina, vpisana v z.k. vložku, k.o., s

stanovanjsko stavbo na naslovu, stoječo na parc. št., spada v skupno

premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožnice, 42/100

celote, delež toženca pa 58/100 celote.

V drugem odstavku pod I pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev

zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo pri navedeni

nepremičnini vknjižila lastninska pravica do 42/100 na

ime tožnice.

V tretjem odstavku pod III izreka pa je razsodilo, da je dolžan

toženec tožnici na račun njenega deleža 42/100 na skupnem premoženju

- nepremičnini, vpisani v vl. št. k.o. s stanovanjsko stavbo na

naslovu, stoječo na parc. št., plačati znesek 8,546.729,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila,

v 15 dneh, da ne bo izvršbe na račun tožničine pooblaščenke,

odvetnice pri Abanki, v presežku za nadaljnjih 3,457.544,00 SIT do

vtoževanih 12,400.273,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pod II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da

nepremičnina pri z.k. vložku št., k.o. spada v skupno premoženje

pravdnih strank in da je tožnica solastnica do 1/3, toženec pa

solastnik do 2/3 in nadalje, da spada v skupno premoženje pravdnih

strank nepremičnina pri z.k. vložku št., k.o., za tožnico do 1/3 in

za toženca do 2/3 ter je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo

navedenega solastniškega deleža tožnice pri zgoraj navedenih

nepremičninah v znesku 1,171.326,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Pod III izreka je zavrnilo pobotni ugovor toženca, da je tožnica

dolžna prispevati k vzdrževanju oziroma pokrivanju tekočih stroškov

stanovanjske hiše, ki letno znašajo 225.000,00 SIT.

Pod IV izreka pa je odločilo, da vsaka stranka trpi sama svoje

pravdne stroške.

Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka

izpodbija sodbo v zavrnilnem delu v tretjem odstavku pod I izreka v

delu, ko je sodišče zavrnilo zahtevek za nadaljnjih 3,457.544,00 SIT

ter pod II izreka, s katerim je sodišče v celoti zavrnilo

ugotovitveni in dajatveni zahtevek glede nepremičnin pri z.k. vložku

št. in k.o., ter zoper odločitev o stroških zaradi pritožbenih

razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne

uporabe materialnega prava. Pri tem predlaga, da pritožbeno sodišče

ugodi njeni pritožbi in sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je

toženec dolžan tožnici na račun njenega deleža 42/100 na skupnem

premoženju - nepremičnini, vpisani pri z.k. vložku, k.o., izplačati

znesek 11,879.752,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.10.2003 dalje do plačila, ter da ugodi tožbenemu zahtevku pod

točko II in ustrezno odloči o stroških, ki jih mora toženec plačati

tožnici.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper obsodilni del v prvem in tretjem

odstavku izreka pod I, in sicer glede obveznosti izplačila

solastniškega deleža, ki presega znesek 4,287.309,00 SIT ter zoper

odločitev pod III izreka glede zavrnitve pobotnega ugovora in zoper

odločitev o stroških iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in

predlaga spremembo sodbe tako, da tožnici prizna le znesek

4,287.309,00 SIT s pripadki, v presežku pa tožničine zahtevke tako

obligacijske, kakor tudi stvarnopravne zavrne, tožencu pa odmeri

stroške glede na uspeh v pravdi.

Stranki na nasprotni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke

pa je neutemeljena glede odločitve o glavni stvari.

K pritožbi tožene stranke:

Toženec izpodbija sodbo glede ugotovitvenega dela v prvem odstavku

pod točko I glede deleža tožnice na skupnem premoženju ter glede

obveznosti oziroma zneska, ki presega 4,287.309,00 SIT in pod III

izreka glede pobotnega ugovora ter zoper odločitev o stroških.

Toženec v pritožbi ponavlja svoje prvostopne navedbe in trditve, da

predstavlja skupno premoženje pravdnih strank le stanovanjska hiša po

tretji gradbeni fazi, ne pa tudi ta hiša do tretje faze z vgrajenimi

okni in vrati, ki predstavlja posebno premoženje toženca, saj tožnica

pri nakupu nepremičnine ni sodelovala s svojim prispevkom, kljub temu

da je hiša bila kupljena v času trajanja zakonske zveze. S temi

zatrjevanji tožene stranke se je sodišče prve stopnje v zadostni meri

ukvarjalo v postopku na prvi stopnji in je ob oceni izvedenih dokazov

povsem sprejemljivo in prepričljivo zaključilo, da je tudi

stanovanjsko hišo v tretji gradbeni fazi šteti za skupno premoženje

pravdnih strank. Po drugem odstavku 51. člena Zakona zakonski zvezi

in družinskih razmerjih - ZZZDR je premoženje pridobljeno v zakonski

zvezi skupno premoženje zakoncev. Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki

jih je obširno in pravilno v razlogih navajalo sodišče prve stopnje

(str. 6 in 7 sodbe), ne dvomi, da je tudi stanovanjsko hišo, kupljeno

v tretji fazi gradnje, z vgrajenimi okni in vrati, šteti kot skupno

premoženje pravdnih strank, le da je delež tožnice pri nakupu hiše v

tej fazi 1/3, delež toženca pa 2/3, pri čemer je tožnica sama

priznala tožencu v tej fazi 2/3, svoj delež pa 1/3 in je tako

razmerje ocenilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Po

mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni izkazala, da je hišo v

tretji gradbeni fazi kupila sama s prihranki iz obdobja pred

sklenitvijo zakonske zveze in da bi zato bilo upoštevati kot skupno

premoženje le vrednost hiše po končani tretji gradbeni fazi, medtem

ko med strankama ni spora, da je delež vsake stranke po končani

tretji fazi gradnje za vsako do 1/2 (z zgoraj navedenim deležem do

tretje gradbene faze) predstavlja delež tožnice 42/100, delež toženca

pa 58/100. Pritožbi tudi ni pritrditi, da bi sodišče prve stopnje

moralo, če je že upoštevalo cenitev izvedenca gradbene stroke, vzeti

srednjo vrednost in upoštevati, da je realna tržna vrednost nižja za

25 % in ne za 20 %, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Le-to je

tržno vrednost še zmeraj upoštevalo v okvirih, kot jo je ocenil

izvedenec gradbene stroke (da je tržna vrednost za 20 % do 30 % nižja

od ocenjene gradbene vrednosti. Pritožba tudi neutemeljeno graja

zavrnitev pobotnega ugovora (pod III izreka), ker da ga sodišče prve

stopnje zneskovno ni opredelilo v izreku, ker bi sicer v izreku

moralo zavrniti pobotni ugovor za 112.500,00 SIT, če se upošteva, da

bi moral biti prispevek obeh strank k temu vzdrževanju polovičen.

Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov sodbe (str. 9), štelo

trditev toženca, da tožnica ni prispevala k vzdrževalnim stroškov kot

pobotni ugovor, čeprav ga toženec izrecno ni postavil, kar priznava

tudi v pritožbi. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za

zavrnitev pobotnega ugovora za znesek 112.500,00 SIT, ampak je

zavrnilo pobotni ugovor opisno "zavrne se pobotni ugovor toženca, da

je tožnica dolžna prispevati k vzdrževanju oziroma pokrivanju tekočih

stroškov stanovanjske hiše, ki letno znašajo 222.500,00

SIT".

Glede na obrazloženo je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je

pritožbeno sodišče ob tem, ko ob uradnem preizkusu tega dela sodbe ni

ugotovilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, zavrnilo in v

izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP),

medtem ko je toženca glede odločitve o pritožbi zoper stroškovni del

sodbe napotilo na tovrstno odločitev v zvezi s pritožbo tožeče

stranke, kot bo navedeno v nadaljevanju.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritrditi je pritožbi tožeče stranke, ko uveljavlja zmotno in

nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo

materialnega prava pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka (pod II) na

ugotovitev, da nepremičnina pri z.k. vložku, k.o. in pri vl. št.,

k.o., ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank z deležem

tožnice do 1/3 in izplačilo denarnega zneska teh nepremičnin. Sodišče

je zmotno in preuranjeno zaključilo, da tožnica ni izkazala zahtevkov

glede navedenih nepremičnin in da za trditev, da so tudi te

nepremičnine bile pridobljene v zakonski zvezi pravdnih strank, ni

ponudila nobenih dokazov. Kot izhaja iz podatkov spisa, se je tožnica

že v tožbi sklicevala na posadno listino z dne 30.04.1984 in

zemljiškoknjižni izpisek za vl. št., k.o., kar je sodišče prve

stopnje vpogledalo v dokaznem postopku, je pa navedene listine

ocenjevalo enostransko. V razlogih je v zvezi z navedeno posadno

listino (zadnji odstavek na 4. strani sodbe) navedlo, da je na

podlagi nje toženec vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik pri z.k.

vl. št., k.o. in k.o., sicer pa se z vsebino posadne listine

(sklenjene med tožencem in njegovim očetom) in iz katere bi izhajalo,

da je toženec plačal kupnino za nakup nepremičnin pri z.k. vl. št. in

po kupni pogodbi iz leta 1982 (v času trajanja zakonske zveze

pravdnih strank), pogodbo pa kot kupec pomotoma podpisal toženčev

oče. Zato je zaključek, da je zahtevek glede zgoraj navedenih

nepremičnin ostal povsem nedokazan, zaenkrat preuranjen, kar je

narekovalo razveljavitev tega dela sodbe (pod II) ter v odločitvi o

pravdnih stroških (ni še znan celotni pravdni uspeh), pri čemer

odločitev o stroških grajata obe pravdni stranki (člen 355 ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo vsestransko

obravnavati in oceniti navedeno posadno listino v povezavi z ostalimi

dokazi in ponovno odločiti o zahtevku tožeče stranke (vsebovanem pod

II izreka izpodbijane sodbe).

Pritožbi pa je pritrditi tudi v delu, ko graja stališče sodišča prve

stopnje, da vrednosti stavbne parcele ni mogoče upoštevati glede na

dejstvo, da parcela še ni vknjižena kot taka, dokazi o obstoju

ustrezne dokumentacije pa niso predloženi. Zato se zavzema za to, da

je potrebno vrednost parcele, ki jo je izvedenec ocenil na

2,854.196,00 SIT, upoštevati pri denarni vrednosti tožničinega

solastniškega deleža. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz kupne

pogodbe iz leta 1983 o nakupu hiše do tretje gradbene faze izhaja, da

je "predmet nakupa parc. št. z na njej do tretje gradbene faze

stoječo stanovanjsko hišo", zato je potrebno upoštevati pri določitvi

denarne vrednosti tožničinega solastniškega deleža tudi 42 %

vrednosti parcele 600/4, ki jo je izvedenec (kot izhaja iz njegovega

mnenja), in ki ga povzema v razlogih sodišče prve stopnje, ocenil na

2,854.196,00 SIT. Upoštevaje 20 % nižjo tržno vrednost (kot jo je

sicer sodišče prve stopnje upoštevalo pri oceni tožničinega

solastniškeg deleža) pa znaša vrednost parcele 2,283.356,00 SIT, 42 %

te vrednosti pa 959.010,00 SIT. Upoštevaje ugotovitve izvedenca o

gradbeni vrednosti parcele oziroma 20 % nižji tržni vrednosti ter

ugotovitve sodišča o 42 % deležu tožnice na skupnem premoženju pri

z.k. vložku št., k.o., kot izhaja iz razlogov sodbe, je tako

potrebno k denarni vrednosti tožničinega deleža v znesku 8,546.729,00

SIT, kot ga je tožnici priznalo sodišče prve stopnje (str. sodbe),

prišteti še 959.010,00 SIT kot 42 % tržne vrednosti parcele. Zato

pripada tožnici skupaj 9,505.739,00 SIT, zaradi česar je pritožbi v

tem delu potrebno ugoditi ter sodbo v tretjem odstavku pod I izreka

spremeniti. V preostalem delu pa ni pritrditi pritožbi, ko se zavzema

za izplačilo denarne vrednosti solastniškega deleža v znesku

11,879.752,00 SIT, pri čemer navaja, da je potrebno upoštevati

gradbeno vrednost (po cenitvi izvedenca) in ne tržno vrednost, ker da

bi tudi v primeru razdružitve nepremičnin po pravilih izvršilnega

postopka bila upoštevana cenilna in ne tržna vrednost. S tem v zvezi

je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v obravnavanem primeru

potrebno upoštevati tržno vrednost, ki je 20 % do 30 % nižja od

gradbene vrednosti, pri čemer je upoštevalo 20 % nižjo vrednost kot

tržno vrednost. Nasprotnemu stališču pritožbe, da je treba upoštevati

gradbeno vrednost, ker da bi tudi v izvršilnem postopku bila takšna

vrednost upoštevana, ni moč pritrditi. V izvršilnih postopkih namreč

v skladu z drugim odstavkom 178. člena ZIZ ugotovi sodišče vrednost

nepremičnine na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan

cenitve.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke

odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, ob tem, ko ob uradnem

preizkusu (člen 350/II ZPP) tega dela sodbe (tretji odstavek pod I)

ni ugotovilo uradno upoštevnih procesnih kršitev (člen 358 točka 4

ZPP in 353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s četrtim

odstavkom 165. člena ZPP.