VSL sodba I Cpg 195/2004

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2.
točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točka
izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnika sama nosita vsak svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki

Stanovanjsko in komunalno gospodarstvo d.d., Steletova 8, Kamnik,

naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2.302.526,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1996 dalje do plačila (1. točka

izreka) in povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku

512.448,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje do

plačila (2. točka izreka), vse v 15. dneh. Tožeči stranki pa je

naložilo povračilo pravdnih stroškov podrejeno toženi stranki

Republiki Sloveniji v znesku 170.330,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 17.6.2003 dalje do plačila v 15. dneh (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je izpodbijala 1. in 2. točko izreka sodbe in

uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter

predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka,

podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu

sodišču v novo sojenje. Tožeča stranka pa je s pritožbo izpodbijala

3točko izreka sodbe in predlagala razveljavitev sodbe v navedenem

delu.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni

odgovorila.

O pritožbi tožene stranke:

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo kršitev

pogodbenih obveznosti tožene stranke, ki je kot mandatar tožeče

stranke dne 12.11.1992 sklenila v imenu in za račun tožeče stranke

prodajno pogodbo s kupcem J.K. in v njej določila rok izročitve

prodanega lokala 30.8.1992 ter s kupcem dogovorila pogodbeno kazen za

zamudo, ko je z izročitvijo lokala že bila v zamudi. Zaradi zamude

pri izročitvi lokala K. je bila tožeča stranka po sodbi Temeljnega

sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku, opr. št. P 208/93 dolžna

plačati sedaj vtoževani znesek, ki mu ga je plačala 29.5.1996. Zaradi

opisanega ravnanja tožene stranke je torej tožeči stranki nastala

škoda, za katero je odgovorna tožena stranka.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita

bistveno postopkovno kršitev, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo

glede istega objekta v identičnem spornem razmerju glede izročitve

lokala v roku, pravnomočno odločeno, da prvotožena stranka ni

odgovorna za zamudo pri izročitvi lokala. Vendar ima taka ugotovitev

po izrecni določbi 2. odstavka 13. člena ZPP pravni učinek samo v

pravdi, v kateri je bilo vprašanje (odgovornosti tožene stranke za

zamudo) rešeno. Prvostopenjsko sodišče zato v tem sporu ni vezano na

ugotovitve in zaključke sodišča v drugem sporu.

V nasprotju s trditvami pritožnice same v prvostopenjskem postopku je

pritožbena trditev, da bi pritožnica v pravdi, ki je tekla pred

Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Kamniku, med tožečo stranko

in kupcem lokala pod opr. št. P 208/93 uspela dokazati, da je bil za

zamudo pri izročitvi lokala kriv kupec, ki je spreminjal projekt, pa

se tožeči stranki ni zdelo potrebno, da bi jo v pravdo pritegnila.

Toda pritožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.11.2001 (list.

št. 24) sama navajala, da je bila v pravdni zadevi P 208/93 tudi sama

ena od toženih strank, pa je tožeča stranka (kupec K.) tožbo zoper

njo umaknil. Iz navedenega pa izhaja, da je pritožnica vedela za

uveljavljanje tožbenega zahtevka kupca K. zoper sedaj tožečo stranko

in bi se torej prav lahko sama vključila v pravdo kot stranski

intervient na strani tožene stranke Občine Kamnik. Neutemeljen je

zato pritožbeni očitek tožeči stranki, da se v pravdi pred Temeljnim

sodiščem v Ljubljani, Enoti v Kamniku, ni ustrezno in z zadostno

skrbnostjo pravdala in da bi ob sodelovanju pritožnice v navedeni

pravdi prišlo do drugačnega izida postopka. Sicer pritožbeno sodišče

v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča v izpodbijani

sodbi, da pritožnica niti v tem sporu ni uspela dokazati, da je do

zamude pri izročitvi lokala kupcu K. prišlo bodisi po njegovi krivdi

ali po krivdi tožeče stranke same.

Pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita tudi zmotno

ugotovitev dejanskega stanja glede ugotovitve, da je vedala, da kupcu

K. ne bo mogla pravočasno izročiti lokala. Njene trditve, da je imela

z S.G. kot izvajalcem dogovorjen rok zaključka del 31.7.1992, so

nedopustne pritožbene novote, ki jih skladno s 1. odstavkom 337.

člena ZPP pritožbeno sodišče ni smelo presojati, saj pritožnica ni

navedla, zakaj navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla

pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa je glede

na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je pritožnica kot mandatar

tožeče stranke dne 12.11.1992 podpisala s kupcem K. prodajano pogodbo

za lokal, s pogodbo pa dogovorila izročitveni rok 30.8.1992 in

pogodbeno kazen zaradi zamude, tudi po presoji pritožbenega sodišča

pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pritožnica že ob

podpisu pogodbe s K. vedela, da kupcu ne bo mogla pravočasno izročiti

lokala. Glede na časovno soslednje dogovorjenega izročitvenega roka

30.8.1992 in sklenitve pogodbe dne 12.11.1992 pa je bilo torej že ob

sklenitvi pogodbe jasno, da je izročitveni rok, dogovorjen v pogodbi,

že potekel, pri tem pa dogovorila še pogodbeno kazen za primer

zamude. Tako določilo, ki je imelo za posledico tožničino obveznost

plačila pogodbene kazni in izgubljene najemnine kupcu K., pa je

prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot ravnanje pritožnice ob

sklenitvi pogodbe z dne 12.11.1992 v nasprotju z mandantovimi

(tožničinimi) interesi in v nasprotju s potrebno skrbnostjo dobrega

gospodarstvenika (1. odstavek v zvezi s 3. odstavkom 751. člena ZOR),

kar je imelo za posledico povzročitev škode tožeči stranki v

vtoževani višini.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za

nautemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere

je dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke

zavrnilo in potrdilo v izpodbijani 1. in 2. točki izreka sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zmotno meni, da bi bila podrejeno tožena stranka

upravičena do povračila pravdnih stroškov le v primeru, če bi bil

tožbeni zahtevek zavrnjen tako zoper primarno toženo stranko, kot

tudi zoper eventualno toženo stranko. Ker je bilo ugodeno že

primarnemu zahtevku, pa o podrednem prvostopenjsko sodišče sploh ni

odločalo.

Res je tožeča stranka primarno uveljavlja tožbeni zahtevek zoper

S. d.d. Kamnik in z njim uspela. Vendar je podrejeno uveljavljala

tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo, če zoper primarno toženo

stranko ne bi uspela. Tako uveljavljani eventualni zahtevek zoper

Republiko Slovenijo pa je takoj in brezpogojno predmet obravnave in

glede njega nastopi litispendenca. Pritožba je bila namreč podredno

toženi stranki vročena v odgovor (kar izhaja iz povratnice, pripete

pri list. št. 10). Tudi eventualni toženec pa ima možnost

obravnavanja, še preden je odločeno o tožbenem zahtevku zoper

primarnega toženca (tako dr. Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ,

str. 209 in 309, kot tudi Triva, Belajec, Dika - Gra|ansko parnično

procesno pravo, str. 364), torej mu je dana možnost obrambe. To je

podrejeno tožena stranka izkoristila z vložitvijo odgovora na tožbo

in udeležbami na narokih za glavno obravnavo. Res sicer

prvostopenjsko sodišče v podrednem (eventualnem) tožbenem zahtevku

zoper Republiko Slovenijo ni odločalo. Ker pa je ugodilo že primarno

postavljenemu tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko, odločanje o

podrednem zahtevku ni bilo potrebno. Šteti je zato, da tožeča stranka

z eventualnim zahtevkom zoper Republiko Slovenijo ni uspela. Glede na

povedano je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 1.

odstavka 154. člena ZPP, ko je tožeči stranki naložilo povračilo

pravdnih stroškov podredno toženi stranki. Neutemeljeno tožnikovo

pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijani 3.

točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP),

potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo uradoma

ob reševanju pritožbe upoštevnih kršitev.

Izrek o pritožbenih stroških obeh pritožnikov temelji na 1. odstavku

165člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker

pritožnika s pritožbama nista uspela, morata nositi vsak svoje

pritožbene stroške.