VSL sodba II Cp 1492/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek, po katerem bi mu morala tožena stranka plačati odškodnino

1.900.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi smrti brata ter 72.000,00

SIT za stroške žalne obleke.

Proti sodbi se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga, da se spremeni z ugoditvijo zahtevku, ali pa razveljavi.

Čeprav se je v postopku skliceval na stališče Vrhovnega sodišča RS iz

sodbe II Ips 225/81, se sodišče o tem ni izjasnilo, zaradi česar

sodbe ni mogoče preizkusiti, saj niso obrazložena odločilna dejstva.

Kljub življenju v ločenih gospodinjstvih sta bila z bratom močno

čustveno in ekonomsko navezana. Brez finančne pomoči pok. brata, ki

je bila najmanj trikrat večja od pokojnine, ki jo je prejemala mati,

tožnik ne bi mogel preživeti, študij pa sploh ne bi bil mogoč. Ta

ekonomska odvisnost predstavlja razmerje iz 2. odst. 201. člena ZOR.

Ob tem velja upoštevati tudi ekonomsko situacijo v R Hrvaški in

takratni Jugoslaviji, ter vsa dejstva in okoliščine primera, ne le

oddaljenost ali bližino stanovanja članov ekonomske skupnosti. Glede

materialne škode, to je stroškov za žalna oblačila, pritožnik

poudarja, da to sodna praksa ožjim sorodnikom redno priznava. Sodišče

bi zato moralo o tem delu zahtevka odločati po prosti presoji, višino

odškodnine pa določiti po povprečnih cenah takih oblačil, upoštevaje

dejstvo, da se je nesreča zgodila meseca decembra.

Pritožba ni utemeljena.

Za oceno, ali je med bratoma obstajala trajnejša življenjska skupnost

v smislu določila 2. odst. 201. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR) so nedvomno poleg oddaljenosti ali bližine njunih

bivališč odločilne tudi druge okoliščine, na katere opozarja

pritožba. Vsa ta dejstva, kot na primer ekonomsko odvisnost tožnika

od finančne podpore pok. brata v smislu preživljanja, ločeno bivanje

tudi kot posledico takratnih vojnih razmer na Hrvaškem ter po drugi

strani njuno globoko čustveno povezanost oz. navezanost, pa je prvo

sodišče upoštevalo ter navedene in še druge relevantne okoliščine

temeljito osvetlilo z raznih vidikov in jih v skupnosti pretehtalo v

luči uvodoma navedenega predpisa. Na podlagi izčrpno obrazloženih

ugotovitev sprejeti zaključek, da kljub vsemu ni šlo za življenjsko

skupnost, kakršno kot temelj za zahtevano odškodnino za duševne

bolečine zaradi izgube brata terja 2. odst. 201. člena ZOR in je kot

pravni standard opredeljena v dosedanji sodni praksi, je po presoji

pritožbenega sodišča pravilen. Jasne in prepričljive razloge, ki jim

ni potrebno ničesar dodati, zato sprejema kot svoje, da jih ne bi

ponavljalo. Hkrati vse povedano pomeni, da nikakor ni podan

uveljavljani pritožbeni razlog bistvene procesne kršitve iz 14. točke

2odst. 339. člena ZPP, saj se je sodba opredelila o prav vseh

odločilnih dejstvih.

Izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahtevka za tožnikov nepremoženjsko

škodo je torej pravilna. Enako pa velja glede zahtevane povrnitve

premoženjske škode. Tožnik namreč v teku postopka ni niti navajal

tistih dejstev, ki jih v tej zvezi omenja šele v pritožbi, niti ni o

njih izpovedal kot stranka. Tako ne glede na to, da ni predložil

računov za žalno obleko, prvo sodišče ni imelo podlage za določitev

tovrstne odškodnine po prostem preudarku (čl. 216 ZPP).

Po obrazloženem in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni

dolžnosti, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo (čl.

353ZPP).