VSL sklep II Cp 1987/2005

Pritožba zoper sklep z dne 24.2.2005 se zavrne in se sklep potrdi.
Pritožbi zoper sklep z dne 3.3.2005 se delno ugodi in se sklep
spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške v
znesku 105.600,00 SIT, v preostalem nespremenjenem delu, pa se
pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom 24.2.2005 na podlagi 4. odstavka

108člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo tožbo. S sklepom

z dne 3.3.2005 je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene

pravdne stroške v višini 132.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje.

Proti sklepoma se je pritožil tožnik in predlagal njuno

razveljavitev. V pritožbi proti sklepu 24.2.2005 navaja, da je

sodišče prve stopnje neutemeljeno zahtevalo, da tožbo dopolni. Ne

strinja se, da je treba "razširiti" množico toženih strank.

Ugotavlja, da gre za kršitev pravice do pravnega sredstva, ki jo

zagotavlja Ustava v svojem 25. členu. Vztraja pri stališču, da je

upravičen tožiti le Občino R.. V pritožbi proti sklepu 3.3.2005

ponavlja iste razloge kot v pritožbi proti sklepu 24.2.2005. Dodaja,

da je Občina R. kršila tudi druga določila in predpise kot organ

lokalne skupnosti in kot nosilec javnih pooblastil in da ji ni dolžan

povrniti njenih pravdnih stroškov. Zaključuje, da je dobil obvestilo

Policijske uprave K. o zaključku policijske preiskave suma storitve

kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 261. člena Kazenskega

zakonika Republike Slovenije in vztraja pri stališču, da je le Občina

R. lahko tožena stranka.

Pritožba proti sklepu 24.2.2005 je neutemeljena, pritožba proti

sklepu z dne 3.3.2005 je delno utemeljena.

O pritožbi proti sklepu z dne 24.2.2005

Tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavlja razvezo pogodbe, sklenjene

11.4.2001, med Občino R. (tožena stranka) in M. L. (stransko

intervenientko). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da glede

na to, da tožnik, kot toženo stranko navaja le Občino R., ne pa tudi

druge pogodbene stranke (M. L.), ni tožena prava stranka. Gre za

nujna sospornika v smislu 196. člena ZPP, saj je spor mogoče rešiti

le enotno za obe pogodbeni stranki in se zato pogodbenika štejeta za

enotno pogodbeno stranko. Drugačno pritožbeno razlogovanje tožnika je

pravno zmotno. Pritrditi pa je treba pritožniku, da je sodišče prve

stopnje neutemeljeno zahtevalo, da tožbo dopolni. Tožba, s katero ni

tožena prava stranka, ni nepopolna, kot je očitno zmotno ocenilo

sodišče prve stopnje, ko je s sklepom 14.12.2004 od tožnika zahtevalo

njeno popravo oziroma dopolnitev v smislu 108. člena ZPP. Posledično,

čeprav tožnik zahtevi sodišča prve stopnje ni sledil, sodišče prve

stopnje tudi ni bilo upravičeno uporabiti določbe 4. odstavka 108.

člena ZPP, ki jo v obrazložitvi navaja kot podlago za zavrženje

tožbe.

Nepravilna uporaba 4. odstavka 108. člena ZPP predstavlja relativno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena

ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne upošteva po uradni dolžnosti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja smiselno le nepravilno uporabo 108.

člena ZPP, pri čemer ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na

pravilnost in zakonitost odločitve.

Vprašanje, ali je tožena pravilna stranka, je vprašanje pravilne

uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa

preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo. Če tožba ne

zajema vseh nujnih sospornikov, ne pride v poštev poprava tožbe.

Pravilna uporaba materialnega prava bi zato narekovala zavrnitev

tožbenega zahtevka.

Tožniku je treba pojasniti, da bi kot nepogodbena stranka lahko

uveljavljal le ničnost pogodbe (ne razvezo kot v tožbenem zahtevku)

in je zato tožba tudi nesklepčna. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar na podlagi 2.

odstavka 318. člena ZPP narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede na vse navedeno tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen po

materialnem pravu, zaradi česar bi ga bilo treba zavrniti. Ker pa je

zavrženje tožbe iz drugih razlogov (2. odstavka 319. člena ZPP) lahko

tožniku le v korist (v primerjavi z zavrnitvijo zahtevka), v tako

odločitev sodišče druge stopnje ni posegalo.

O pritožbi proti sklepu z dne 3.3.2005

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je glede na to, da je

sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavrglo, tožena stranka na

podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP upravičeno zahtevala povrnitev

pravdnih stroškov.

Tožnik obrazloženo stroškovne odmere ne izpodbija, zato je sodišče

druge stopnje opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Ugotovilo je,

da sodišče prve stopnje materialno pravo ni uporabilo pravilno, saj

bi, glede na označeno vrednost spornega predmeta (1,840.000,00 SIT)

ob upoštevanju tarifne številke 18 Zakona o sodnih taksah moralo

odmeriti nagrado od 400 točk in ne 500 točk, kot je ravnalo sodišče

prve stopnje na podlagi priglašenega stroškovnika tožene stranke. Ob

pravilni uporabi materialnega prava je tožena stranka upravičena do

800 točk (sestava odgovora na tožbo, sestava pripravljalne vloge),

kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 88.000,00 SIT. Ob upoštevanju

20% DDV (17.600,00 SIT), znašajo potrebni stroški tožene stranke

105.600,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke

365člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka

ni priglasila.