VSL sodba II Cp 1990/2004

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da
se glasi:
"Tožena stranka X in Y d.o.o. sta dolžni solidarno plačati tožniku
znesek 173.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska
170.000,00 SIT tekočimi od dne 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča
prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno
obrestno mero, od prvega dneva po izdaji sodbe sodišča prve stopnje
dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih
obresti, od zneska 3.500,00 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
tekočimi od 23.6.1998 dalje do plačila, v roku 15 dni.
Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške
sodnega postopka v znesku 479.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi, tekočimi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila,
vse v roku 15 dni.
Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne."
V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem nespremenjenem
delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Prva toženka in tožnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega
postopka, drugi toženki pa je tožnik dolžan povrniti njene stroške
pritožbenega postopka v znesku 17.544,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 29.6.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s škodnim

dogodkom dne 15.5.1998 razsodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni

plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v

skupnem znesku 223.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneskov, v višini in za čas, ki izhaja iz prvega odstavka izreka

izpodbijane sodbe. Obenem je odločilo, da sta toženi stranki dolžno

solidarno povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka v znesku

479.140,00 SIT z zahtevanimi pripadki.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Prva toženka ob

uveljavljanju vseh treh pritožbenih razlogov meni, da je sodišče

zmotno uporabilo materialno pravo, saj je obstajalo med N d.o.o. in

drugo toženko pogodbeno razmerje po 600. členu ZOR. V tem smislu je

potrebno interpretirati 611. člen ZOR, ki definira odgovornost za

sodelavce. To pomeni, da Y nastopa kot prevzemnik, oseb, ki bi delale

po njegovem naročilu, pa ni bilo. Acroni kot delodajalec lahko

odgovarja le za izbiro izvajalca, ker pa je pri tem ravnal s potrebno

skrbnostjo, protipravnega ravnanja povzročitelja škode ni. Četudi bi

bila podana odgovornost N d.o.o. za nastalo škodo, tovrstna škoda za

zavarovanje civilne odgovornosti po polici št. 093009, obračunom

premije iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so

sestavni del police, ni krita. Škoda, ki je nastala tožniku, ni

posledica nenadnega in nepričakovanega dogodka. Sodišče v sodbi ni

obrazložilo, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na to, da je šlo

za nenaden, nepričakovan dogodek. Odškodnina za pretrpljene telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je glede na trajanje in

inteziteto bolečin in nevščenosti nesorazmerno visoka. K zdravniku je

šel tožnik šele peti dan, v bolniškem staležu je bil sedem dni,

primerna odškodnina bi bila znesek 50.000,00 SIT. Odškodnino za strah

pa je sodišče prisodilo tožniku neupravičeno, saj ni utrpel strahu

takšne intenzivnosti, da bi bil upravičen do odškodnine zanj. Sodišče

je napačno odločilo o stroških, sklep ni obrazložen, ni upoštevalo

vrednosti spornega predmeta 703.500,00 SIT.

Druga toženka v svoji pritožbi uveljavlja napačno uporabo

materialnega prava in izpodbija sodbo le glede zneska 125.500,00 SIT.

Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka nad zneskom 125.000,00 SIT.

Sodišče je prisodilo previsoko nepremoženjsko škodo za znesek

125.000,00 SIT s pripadki, napačno je odločilo tudi o stroških.

Napačna je tudi odločitev o solidarni odgovornosti, saj N ni bil prav

nič odgovoren za obravnavani škodni dogodek. Druga toženka je

5.7.2004 plačala tožeči stranki 80.000,00 SIT, to je materialno škodo

z obrestmi in delno nematerialno škodo, 28.9.2004 je plačala še

27.606,83 SIT. Vztraja pri stališču, da do valorizacijskih obresti od

1.1.2002 do dneva izdaje sodbe tožeča stranka ni upravičena. Stališče

sodišče lahko velja le za škodne dogodke, ki so nastali po

uveljavitvi Obligacijskega zakonika. Sodišče je tudi prisodilo

previsoko odškodnino. Svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedenca

mag. Turela, ni pa upoštevalo medicinske dokumentacije, za katero je

tožnik trdil, da je sploh ni, drugi toženki pa je bila predložena na

glavni obravnavi 23.6.2004. Iz zdravstvenega kartona izhaja, da je

bil tožnik pri zdravniku le enkrat. Tožnikova izpovedba je

prilagojena tej pravdi. Bruhal gotovo ni, saj bi bilo to zabeleženo v

zdravstvenem kartonu, tudi vročina ni zabeležena. Glede na splošno

znani potek bolezni bi tožnik gotovo šel k zdravniku več kot enkrat.

Strah ni bil niti intenziven niti dolgotrajen, saj je šel tožnik k

zdravniku šele 20.5., strah, zaradi katerega je nosil s seboj malico,

pa ni pravno priznana škoda. Čeprav po oceni druge toženke sploh ni

mogoče govoriti o pravno priznani škodi, je toženka drugim

oškodovancem plačala odškodnino. Pri odločitvi o stroških je potrebno

upoštevati višino tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka zahtevek

za 200.000,00 SIT umaknila.

Tožnik je na obeh pritožbi odgovoril in predlagala njuno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Odškodninska obveznost druge toženke v tej pravdni zadevi ni

sporna, sporen pa tudi v pritožbi ostaja obstoj odškodninske

obveznosti prve toženke.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki tudi v

pritožbenem postopku niso sporne, izhaja:

- da je bil tožnik v času škodnega dogodka delavec družbe N d.o.o.,

pri kateri je imela slednja zavarovano svojo odgovornost (priloga

B3);

- da je zaradi okužbe krompirjeve solate s streptokokom angine, ki jo

je dne 15.5.1998 med delom kot malico zaužil tožnik, le ta zbolil za

streptokokno angino;

- da je krompirjevo solato pripravila druga toženka na podlagi

sklenjene pogodbe (B20) med zavarovanko prve toženke in drugo

toženko;

- da so v skladu s pogodbo, navedeno v gornji alinei, delavci od N

d.o.o. prejemali bone, ki so jih lahko vnovčili le pri drugi toženki.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je pravilen materialnopravni

sklep prvega sodišča o tem, da je podana tudi odškodninska obveznost

N d.o.o. in zato tudi prve toženke kot zavarovalnice, pri kateri je

imela navedena družba zavarovano svojo odgovornost.

V času škodnega dogodka veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja je v 73. členu določal, da mora organizacija

oziroma delodajalec povrniti škodo delavcu, ki jo utrpi pri delu ali

v zvezi z delom. Tožniku je nastala škoda zaradi okužene hrane, ki jo

je zaužil med malico, torej v zvezi z delom. Prehrano delavcem med

delom je zagotovila družba N d.o.o., kar je bila tudi njena obveznost

po Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livaren

ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur.l. RS, št.

37/1996, člen 69 in člen 93) glede na dejavnost, za katero je

registrirana (podatki javnega sodnega registra, priloga A18).

Obveznost povračila stroškov prehrane (69. člen citirane kolektivne

pogodbe) je izpolnila z izročitvijo bonov delavcem, ki so jih lahko

vnovčili le pri drugi toženki. Čeprav je pripravo hrane družba Acroni

d.o.o. s pogodbo (B20) prepustila drugi toženki, je njena odgovornost

v razmerju do tožnika enaka, kot da bi hrano proizvedla sama, torej

glede na nesporno ugotovitev, da je bila hrana okužena s streptokokom

angine, vsaj objektivna (179. člen ZOR). Glede na v tej sodbi

navedeno obveznost, ki izhaja iz citirane kolektivne pogodbe, ima

tožnik dejansko enak položaj kot naročnik, družba Acroni d.o.o. pa

položaj prevzemnika poslov, ki odgovarja za svoje izpolnitvene

pomočnike tako, kot da bi posel opravil sam (primerjaj 610., 611.

člen ZOR).

Družba N d.o.o. je tedaj objektivno odgovorna za tožniku nastalo

škodo, prva toženka pa prav tako, ker je bila navedena družba pri

njej zavarovana pred odgovornostjo (940., 941. člen ZOR). Zavarovalni

primer definira 1. odstavek 898. člena ZOR kot dogodek, ki mora biti

bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov, oziroma

po 1. členu Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-80/I

nenaden in presenetljiv dogodek. Zaužitje s streptokokom angine

okužene hrane, zaradi katerega uživalec take hrane tudi zboli za

angino, nedvomno predstavlja glede na gornjo definicijo zavarovalni

primer, kar je na 5. in 6. strani sodbe ustrezno navedlo tudi prvo

sodišče in je nasproten pritožbeni očitek neutemeljen.

Druga toženka svojo odškodninsko obveznost priznava, iz povedanega v

tej sodbi pa izhaja, da je podana tudi odškodninska obveznost prve

toženke. Zato pritožbene navedbe druge toženke o neobstoju

odškodninske obveznosti prve toženke na tej podlagi niso utemeljene.

Grajana odločitev prvega sodišča o solidarni obveznosti toženk, pa je

glede na v tej sodbi navedene dejanske ugotovitve (škoda je posledica

delovanja obeh toženk), materialnopravno pravilna (3. odstavek 206.

člena ZOR).

Obe pritožnici menita, da je sodišče prisodilo tožniku iz naslova

prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja

previsoko odškodnino. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja,

da je tožnik trpel:

- 5 do 6 dni zmerne bolečine v žrelu, predvsem pri požiranju;

- 2 do 3 dni lažje bolečine v žrelu;

- zmerne bolečine v mišicah, hrbtu in sklepih v sklopu splošnega

vnetnega sindroma pa 5 ali 6 dni.

Nevšečnosti pa so predstavljale slabo počutje, zmanjšan apetit,

povišano telesno temperaturo, bruhanje, obisk pri zdravniku in

jemanje antibiotikov (10 dni, vsakih 8 ur).

Druga toženka je z mnenjem izvedenca mag. T, kot je zapisala v

pripravljalni vlogi 25.5.2004, soglašala, na njen predlog pa je

sodišče pregledalo tudi kopijo zdravstvenega kartona tožnika. Ta

listina (priloga A20) v ničemer ne negira ugotovitev izvedenca

(zapisnik z dne 20.5.1998) in izpovedbe tožnika (bruhanje, vročina)

in vse ostalo, kar navaja v zvezi s tem pritožba ostaja le na ravni

njenih domnev. Upoštevaje intenzivnost in trajanje bolečin ter

nevšečnosti zaradi zdravljenja je tudi po oceni sodišča druge stopnje

prisojena odškodnina v znesku 170.000,00 SIT iz tega naslova pravična

denarna satisfakcija in primerljiva z odškodninami, ki jih prisojajo

sodišča za takšne škode (200. člen ZOR). Obe pritožbi, ki se

zavezamata za nižjo odškodnino, tedaj nista utemeljeni, opravljenih

plačil, ki jih navaja druga toženka, in ki jih je po lastni navedbi

izvršila po zaključku glavne obravnave, pa že iz tega razloga ni

mogoče upoštevati v pritožbenem postopku. Pač pa je tudi po oceni

pritožbenega sodišča pravilno materialnopravno naziranje obeh

pritožnic, da strah, ki ga zatrjuje tožeča stranka, tudi v zvezi z

ugotovitvami izvedenca, ne predstavlja pravno priznane škode in zato

ne opravičuje tožnika do odškodnine iz tega naslova. Zmeren, nekaj

dni trajajoč sekundarni strah zgolj zaradi tega, ker ni bilo znakov

izboljšanja bolezni, ob izpovedi tožnika, da z možnimi zapleti ni bil

seznanjen, ne more voditi do sklepa, ki ga je naredilo prvo sodišče,

da je bilo dalj časa porušeno duševno ravnovesje tožnika. Nekaj dni

trajajoč zmeren strah pa tožnika do odškodnine iz tega naslova ne

opravičuje. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine za

strah zavrnilo.

Tudi odločitev o teku in višini zamudnih obresti od prisojene

odškodnine za nematerialno škodo v izpodbijani sodbi je pravilna in v

skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče

RS na občni seji dne 26.6.2002, in ki pripadajo tožniku od 1.1.2002

dalje (uveljavitev OZ in ZPOMZO-A) tudi v primeru, da je zamuda

(škodni dogodek) nastala pred 1.1.2002, ob upoštevanju nadaljnjih

sprememb ZPOMZO, ki jih je prvo sodišče pri presoji zakonskih

zamudnih obresti tudi upoštevalo.

S prisojeno odškodnino za materialno škodo in pripadke je prvo

sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Tudi materialnopravno naziranje prvega sodišča glede izpodbijane

stroškovne odločitve je pravilno. Solidarna odgovornost sospornikov

za glavno stvar ima za posledico tudi njihovo solidarno odgovornost

za stroške (3. odstavek 161. člena ZPP). Sodišče pa je tudi pravilno

oprlo svojo odločitev na materialnopravno določbo 2. odstavka 154.

člena ZPP in tedaj, upoštevaje okoliščine primera (tožnik je po

temelju uspel v celoti, po višini pa ne) odmerilo stroške od

prisojene odškodnine, pri čemer je svojo odločitev ustrezno in

popolno obrazložilo. Ker sta toženki s svojima pritožbama uspeli

glede prisojene odškodnine za strah, je moralo sodišče druge stopnje

znova odločiti tudi o višini tožnikovih stroškov, upoštevaje

prisojeno odškodnino v znesku 173.500,00 SIT. Pri tem je ugotovilo,

da ostaja odločitev o višini prisojenih stroškov glede na tar. št. 18

in 19 Odvetniške tarife, nespremenjena.

Druga toženka, ki je izpodbijala odločitev prvega sodišča glede

zneska 125.000,00 SIT, je uspela s svojo pritožbo s 40%. 40% njenih

pritožbenih stroškov, odmerjenih na 43.860,00 SIT po specificiranem

stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o sodnih

taksah znaša 17.544,00 SIT. Uspeh prve toženke, ki je izpodbijala

sodbo prvega sodišča tako po temelju kot tudi po višini, pa je

neznaten in mora zato svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama,

prav tako kot tudi tožnik svoje stroške odgovora na pritožbi, ki v

ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili

potrebni.

Odločitev sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na spremembo

sodbe, temelji na določbi 4. točke 358. člena ZPP, v ostalem pa na

določbi 353. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških pa na

določbah 1. in 2. odstavka 154., 1. odstavka 155. in 165. členu ZPP.