VSK Sklep Cpg 75/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da tožena stranka v Republiki Sloveniji nima nobenega premoženja, razen nepremičnine parc.št. 1324/0 k.o. ... Prav tako tožena stranka v Republiki Sloveniji nima odprtega poslovnega računa, pri čemer tudi prodaja omenjeno nepremično premoženje. V tej zvezi je treba upoštevati tudi, da je tožena stranka tuja pravna oseba, torej oseba s sedežem v tujini. Tožena stranka ima tudi poslovni račun odprt zgolj v tujini. To je zadostno za izkaz nevarnosti po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe je tudi, da mora upnik izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka v predmetnem postopku zavarovanja (ki se vodi znotraj gospodarske pravde) takšne nevarnosti ni izkazala. Tožeča stranka se je v tej zvezi sklicevala zgolj na okoliščino, da je tožena stranka tuja pravna oseba, ki skuša prodati nepremičnino, ki jo ima v lasti na območju Republike Slovenije. Vendar pa je tožena stranka pravna oseba s sedežem v Belgiji (državi članici EU), kar pomeni, da se v obravnavani zadevi tožene stranke ne more šteti za tujo pravno osebo v smislu določbe četrtega odstavka 270. člena ZIZ. Po tej zakonski določbi se namreč šteje, da je nevarnost iz drugega odstavka 270. člena podana, če ne bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici EU. Takšna pravna ureditev je pravilna in usklajena s pravom EU, saj po Uredbi (EU) štev. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah sodba, izdana v državi članici EU, prizna v drugi državi članici EU, ne da bi bil v ta namen potreben kakršenkoli postopek. To pa pomeni, da se v obravnavani zadevi tožena stranka, ki ima sedež v državi članici EU, ne more šteti za tujo pravno osebo (v smeri, da bo terjatev uveljavljena v tujini), kot to zmotno zatrjuje obravnavana pritožba.

5Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjevala, da tožena stranka (razen sporne nepremičnine v Sloveniji) v državi sedeža nima nobenega relevantnega premoženja (v stvareh, pravicah ali denarju), ki bi v eventualni bodoči izvršbi lahko služilo za poplačilo sporne denarne terjatve. Poleg tega pa sprememba oblike premoženja sama po sebi še ne izkazuje nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, posebej še, ker oglaševanje z namenom prodaje nepremičnin sodi v okvir dejavnosti tožene stranke. Zaradi tega ne gre za onemogočanje ali oteževanje bodoče izvršbe, saj pomeni razpolaganje tožene stranke z nepremičninami vzdrževanje tiste aktivnosti, ki je nujna za tekoče poslovanje, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato tudi morebitna prodaja sporne nepremičnine ne bi pomenila izgubo premoženja, temveč zgolj spremembo oblike tega premoženja, pri čemer tožeča stranka v tej zvezi niti ni trdila, da obstaja nevarnost, da bi tožena stranka prejeto kupnino odtujila oziroma skrila.

6Iz teh razlogov (potem, ko pritožbeno sodišče ni zaznalo tudi nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).