VSL sodba I Cpg 1159/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženi stranki

naložilo plačilo 53.022,47 EUR spp, ugotovilo, da ne obstoji v pobot

uveljavljana terjatev in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni

tožbi, s katerim je nasprotna tožena stranka uveljavljala plačilo

odškodnine v znesku 625.887,60 EUR.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in

zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ne oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o

(delnem) obstoju vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče zato nima

razloga za dvom v izhodišče sodišča prve stopnje, da je tožena

stranka obstoj te terjatve glede glavnice priznala. Odločitev o

pripadajočih zamudnih obrestih pa je materialnopravno pravilna.

Obveznosti v izpodbijani sodbi naloženega plačila je tožena stranka

oporekala z obstojem pobotne odškodninske terjatve, ki jo je v

presežku uveljavljala z nasprotno tožbo.

Eno škodljivo ravnanje lahko povzroči škodo različnim subjektom. Zato

v načelu ni izključeno, da zaradi enega škodljivega ravnanja nastane

več obveznosti iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti

različnim oškodovancem.

V konkretnem primeru naj bi očitano škodljivo ravnanje -dopis tožeče

stranke družbi D. d.d., Zagreb, z dne ... - poseglo v pričakovano

pogodbeno razmerje, in sicer, naj bi preprečilo nastanek le-tega.

Tožena stranka je namreč v tožbi trdila, da družba D. d.d., Zagreb,

zaradi tega dopisa ni sklenila sporne pogodbe (nasprotna tožba, l.

št. 23). Drugačnih pritožbenih trditev že zato ni moč upoštevati.

Toda, kot trdi tožena stranka sama, te pogodbe naj ne bi sklenila

ona, temveč njena hčerinska družba M.I. G.m.b.H., Mnchen.

Oškodovanka iz zatrjevanega odškodninskega razmerja bi tako lahko

bila (najprej) hčerinska družba tožene stranke iz Mnchna. Ona je

namreč tista, ki bi lahko bila zaradi očitanega protipravnega

ravnanja prikrajšana pri dobičku, ki si ga je obetala iz nameravanega

posla, in zaradi izdatkov, ki jih je imela z dotedanjo pripravo na

sklenitev posla (prim. 155. čl. ZOR). Očitano protipravno dejanje naj

bi po tožbenih trditvah namreč poseglo v njeno pričakovano relativno

pravico iz pričakovane pogodbe.

Osebe, ki so kot pogodbeni partnerji potencialne pogodbene stranke

sodelovali pri pripravi nameravanega posla na njeni strani (torej

tudi tožena stranka), pa so oškodovane šele, če jim potencialni

pogodbeni partner ne izpolni njegovih pogodbenih obveznosti, ali če

se izjalovi možnost pričakovane sklenitve pogodbe. Gre tako za drugo

in drugačno relativno pravico oziroma drugo in drugačno pričakovano

relativno pravico od tiste, ki naj bi bila prizadeta z očitanim

škodljivim ravnanjem.

Tožena stranka v zvezi s tem ne zatrjuje ničesar.

Iz doslej razloženega sledi, da zgolj trditve, češ da zaradi

sporočila tožeče stranke družbi D. d.d. iz Zagreba dne ... ni bila

sklenjena pogodba med družbama D. d.d. iz Zagreba in M.I. G.m.b.H. iz

Mnchna, ne zadostujejo za presojo, da je podana vzročna zveza med

zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem. Te trditve, če

bi se izkazale, da so resnične, bi lahko vzpostavile pravno

relevantno vzročno zvezo med očitanim protipravnim ravnanjem in škodo

M.I. G.m.b.H. iz Mnchna. Toženi stranki pa bi lahko nastala

zatrjevana škoda šele zaradi opustitve njene pogodbene stranke, to je

njene hčerinske družbe iz Mnchna. Tega tožena stranka ne zatrjuje.

Prav tako tožena stranka morebitne opustitve, iz katere bi sledilo

prikrajšanje tožene stranke, ne postavi v kontekst očitanega

protipravnega ravnanja na način, ki bi vzpostavljal pravno relevantno

vzročno zvezo med le-tem in zatrjevano škodo. Zato ni moč presojati

niti o pomenu negativnega ravnanja - opustitve tretjega (hčerinske

družbe tožene stranke iz Mnchna) za vzpostavitev ali prekinitiev

vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano

škodo.

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka ni

konkretizirala pogodbenega ramerja med toženo stranko in M.I.

G.m.b.H. iz Mnchna, ki naj bi bilo vzpostavljeno prav zaradi

sklenitve pričakovanega posla (tožbene trditve, l. št. 23). Prav tako

ni predložila te pogodbe. Že zato tudi ni moč presojati o zatrjevanem

prikrajšanju tožene stranke. Vse to po presoji pritožbenega sodišča

dodatno govori v prid stališču, da trditvena podlaga pobotnega

ugovora in nasprotne tožbe ne omogoča presoje, da v obravnavanem

primeru obstoji odškodninska odgovornost tožeče stranke v razmerju do

tožene stranke, kot je to že pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo o očitanem

protipravnem ravnanju. Pritožbeno sodišče tako ne odgovarja na

trditve, ki izpodbijajo presojo o tej predpostavki odškodninske

odgovornosti. Prav tako se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z načelnim

vprašanjem možnosti obstoja škode subjektom, na položaj katerih le

posredno vpliva protipravno ravnanje, ki prepreči pričakovano

pogodbeno razmerje, do katerega naj bi prišlo med drugimi subjekti.

Očitana relativna bistvena kršitev 286. člena ZPP pa ob povedanem ni

mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Zatrjevano pooblastilno razmerje namreč ne bi moglo spremeniti

presoje o obstoju vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem

in zatrjevano škodo.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo materialno pravo (1. odst. 154. člena ZOR). Ker pri tem ni

zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče

odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154.

čl. ZPP in 1. odst. 165. čl. ZPP.