VSM sodba Cp 1107/2005

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu
potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega
postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno

ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ko je od

zahtevanih 2,800.000,00 SIT tožniku prisodilo odškodnino

v znesku 514.336,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, toženi

stranki pa tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov

tožeče stranke v znesku 497.241,22 SIT z enakimi

zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek

tožeče stranke zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je

ugotovilo deljeno odgovornost tako zavarovanca tožene

stranke kot tožnika vsakega do 50 % za obravnavano

škodo, zato je tožniku prisodilo polovico zahtevane

odškodnine za posamezno odškodninsko postavko, odštelo

pa je tudi v valoriziranem znesku že v teku pravde

plačano odškodnino s strani tožene stranke v znesku

752.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka,

ki jo napada v njenem zavrnilnem delu, smiselno iz vseh

pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se zavzema za

ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji

v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga tožbenega zahtevka v bistvu ni več sporna, saj

je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost

zavarovanca tožene stranke za tožnikovo škodo, prav tako

pa tudi so odgovornost samega tožnika, vsakega do 50 %.

Tega pritožba več ne graja. V bistvu je nadalje tudi

očitno tožeča stranka po modifikaciji tožbenega zahtevka

nadaljnji tožbeni zahtevek uveljavila v višini, skladni

višini zavarovalne vsote v obstoječem zavarovalnem

razmerju (na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti)

med toženo stranko in njenim zavarovancem - delodajalcem

tožnika. Prav tako pa je v bistvu sodišče prve stopnje v

celoti po višini prisodilo tožniku odškodnino za

posamezno uveljavljano obliko negmotne škode, kot je to

zahteval in kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

Vendar pa pritožba trdi, da je znotraj zneska

2,800.000,00 SIT odškodnine, kolikor je tožeča stranka

zahtevala, uveljavljala le plačilo odškodnine v tistem

delu, kolikor odpade na toženo stranko, kar pomeni, da

naj bi po višini dejansko uveljavljala za posamezno

obliko škode enkrat višji znesek (glede na prispevno

razmerje odgovornosti 50 % / 50 %). Slednje pomeni

očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje

izhajati iz takšnega tožbenega zahtevka tožeče stranke,

po katerem naj bi zahtevana višina odškodnine poplačala

le tisto škodo tožnika, ki izvira iz sfere tožene

stranke, tedaj v bistvu polovico odškodnine za škodo, ki

je dejansko tožniku nastala tako iz sfere tožene stranke

kot iz lastne sfere.

Pritožbi v smeri navedenih očitkov ni mogoče priznati

uspeha. Že v skladu z uvodnim 2. členom ZPP odloča

pravdno sodišče v mejah postavljenih zahtevkov in ne sme

odreči odločitve o zahtevku za katerega je pristojno,

obenem pa ne sme odločati o tožbenem zahtevku preko meja

tega. Zato pa mora biti tožbeni zahtevek postavljen

jasno in določno, tako glede glavne stvari kot stranskih

dajatev, prav tako pa morajo biti tudi določno navedena

dejstva, na katera tožeča stranka tak svoj zahtevek

opira. V primeru dajatvene tožbe mora zahtevek glasiti

na določeno dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev,

z jasno in določno navedbo vseh obveznosti, ne da bi

bilo dolžno pravdno sodišče nekako posredno sklepati na

vsebino tožbenega zahtevka iz drugih dejstev. V bistvu

pa tožeča stranka s pritožbeno grajo nakazuje, kako bi

dejansko moralo sodišče prve stopnje razumeti

postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, pri tem pa

se neutemeljeno sklicuje na vsebino lastnih navedb na

glavni obravnavi dne 8.4.2002. Na tej glavni obravnavi

je tožeča stranka modificirala svoj tožbeni zahtevek

(glede na podano izvedensko mnenje), tako da uveljavlja

odškodnino znotraj zavarovalne vsote 2,800.000,00 SIT,

po posameznih postavkah, določno navedenih, pa naslednje

zneske: za prestane telesne bolečine in neugodja

1,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti 1,200.000,00 SIT, za strah

300.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT. Iz takšne

opredelitve tožbenega zahtevka ne izhaja razlaga, kot jo

narekuje pritožba, da naj bi dejansko s tem tožeča

stranka zahtevala le kritje škode, ki izhaja iz sfere

tožene stranke, saj to enostavno nikjer ni navedeno in

zapisano. Drugačnih navedb tudi tožeča stranka ni podala

v ponovljenem sojenju. Res je, da je zatrjevala v

pritožbi zoper prvič izdano sodbo v zadevi (list. št.

138-140), da naj bi zahtevana odškodnina predstavljala

škodo izključno zaradi posledic obravnavane nezgode,

izvirajoče iz odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

Pri tem pa ni mogoče prezreti, da je takrat vprašanje

temelja zahtevka bilo še sporno, tudi glede

soprispevnega deleža pri razmerju deljene odgovornosti,

saj sta ob prvem obravnavanju zadeve pritegnjena

izvedenca medicinske stroke podala različno oceno o

razmerju med vzrokom, izvirajočim iz sfere tožene

stranke in po drugi strani med vzrokom izvirajočim iz

sfere tožnika. Tako v bistvu še sploh ni bilo jasno, v

kolikšnem delu želi tožeča stranka doseči poplačilo

svoje terjatve v breme tožene stranke.

S procesnega vidika bi morala tožeča stranka ob

zahtevani določnosti in jasnosti tožbenega petita in

tožbene povesti najprej razmejiti, kolikšno odškodnino

zahteva po višini za posamezno obliko uveljavljane

negmotne škode in koliko odbija na račun lastnega

soprispevka tožnika ter tako določiti seštevek

odškodnine za vse oblike škode. Od tega bi bilo treba

odšteti že plačano odškodnino. V okviru tako jasno

postavljenega tožbenega zahtevka bi moglo sodišče prve

stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava

eventuelno odločiti o prisoji višje denarne odškodnine,

kot jo je sedaj dejansko glede na postavljeni tožbeni

zahtevek prisodilo, tako pa je bilo vezano na že

navedene procesne okvirje postavljenega tožbenega

zahtevka ob modifikaciji na glavni obravnavi dne

8.4.2002. Zato tudi ne vzdrži pritožbena graja, da

sodišče prve stopnje v vtoževanem znesku 2,800.000,00

SIT ne bi smelo zajeti celotnega stanja tožnika "ki

obsega tako obolevno kot popoškodbeno stanje", saj je

bilo vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. Prav tako

pa so neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih poskuša

tožeča stranka prikazati ugotovljeno stopnjo tožnikove

negmotne škode v uveljavljanih oblikah in utemeljenost

prisoje višje denarne odškodnine, kot jo tožnik dobi z

odločitvijo po izpodbijani sodbi.

Pritožbi tako ni mogoče priznati uspeha. Ko pritožbeno

sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega

ali materialnega prava ni našlo, je glede na navedeno

pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo v

izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje

(člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom

člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik

sam.