VSM sklep II Cpg 120/2006

Pritožba dolžnika se zavrne, pritožba njegove žene pa zavrže.

Izvršilno sodišče je ugovor zavrnilo s sklepom, ki ga dolžnik sam in

njegova žena izpodbijata s skupno pritožbo, uveljavljajoč v njej

pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

ter predlog njegove razveljavitve. Po njunem bi dolg upniku morala

povrniti zavarovalnica, s katero je ob pridobitvi kredita od upnika

sklenil zastavno pogodbo za upnikovo posojilo in zato plačal 1/3

odobrenega posojila, kar je goljufija, če zastavni upnik za prejeto

plačilo ni prevzel nobene odgovornosti do upnika - posojilodajalca.

Razen tega pa da mu ta ne da na vpogled dokumentacije o tem

zavarovanju. Ker se te relacije med njim in zastavnim upnikom ni niti

dotaknilo, ne v izvršbi, ne v pravdi, niso pojasnjena vsa dejstva.

Pritožba dolžnikove žene ni dopustna, dolžnikova pritožba pa ni

utemeljena.

Sopodpisnica pritožbe, ni pojasnila, v kakšni obliki je to storila.

Zastavno pogodbo z dne 14.03.1992 je sicer sopodpisala kot

zastavnica, vendar le glede svojih nepremičnin, na katere pa ni

predlagana izvršba, ampak samo na dolžnikovo polovico in dolžnikov

dolg o predlagani izvršbi ter proti njemu. V pritožbi ni navedb

dejstev za pritožbo tretjega, zato ni pravnega interesa za pritožbo

tretjega. Njena pritožba torej ni dovoljena.

Dolžnik v pritožbi sicer opozarja, da pogodbeno razmerje, ki ga je

sklenil z zastavnim upnikom (za kritje upnikove terjatve iz posojilne

pogodbe) ni bilo razkrito ne v pravdnem, ne v izvršilnem postopku, pa

to za razsojo tudi za pritožbeno sodišče ni relevantno pri

ugotavljanju obstoja upnikove terjatve oziroma dolžnikove

obveznosti vrnitve neporavnanega dela kredita upniku. Ni se

mogoče strinjati z navedbami upnika v odgovoru na dolžnikov

ugovor, s katerim povsem marginalizira vlogo zastavnega

upnika in njegovo obveznost iz zastavne pogodbe, v njenem 2.

členu je smisel te zastavne pogodbe prav zavarovanje

terjatve, ki bi v primeru zavarovalnega primera nastala do

sedanjega dolžnika. Če zastavni upnik s pogodbo ni prevzel

nobene obveznosti (do upnika), je bila taka zastavna pogodba

nemoralna (societas leonina) in je pokasiral samo znatno provizijo,

po dolžnikovih navedbah celo 1/3 izplačanega posojila, na drugi

strani z njo ni prevzel nobene obveznosti. Vendar te pogodbene hibe

ni mogoče razreševati šele v fazi izvršilnega postopka. Ni sicer

znana vsebina dogovora med upnikom in zastavnim upnikom, vendar bi se

zastavni upnik za ves izplačani znesek upniku po členu 2 zastavne

pogodbe regresiral proti dolžniku, ki je prvi in končni zavezanec za

vrnitev dolga iz posojilne pogodbe z upnikom. Neposredno plačilo

upniku (brez posredovanja zastavnega upnika) je tudi najcenejša

varianta. Zastavni upnik pa v razmerju do upnika ni v poroštveni

zadevi, ker taka pogodba ni bila sklenjena kljub določbi člena 2

zastavne pogodbe.

Vsa relevantna dejstva so v izpodbijanem sklepu pojasnjena in v

zavezovalno moč izvršilnega naslova, pravnomočno sodbo, izvršilno

sodišče ne more posegati, dolžnik pa opravljati zamujenih pravnih

dejanj iz postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov. Veljavno

pravo, določbe 17. in 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ

glede izvršljivosti sodne odločbe ni bilo kršeno, pregled pa ni

odkril nobene bistvene kršitve, ki se sicer upoštevajo uradoma, zato

je pritožba zavrnjena.