VSC sodba Cp 938/2005

Pritožbi tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3 sodbenega izreka spremeni tako, da glasi:
"Nasprotni toženec J. C. mora od dneva razveze zakonske zveze dalje plačevati nasprotni tožnici J. C. namesto preživnine, določene s sodno poravnavo opr. št. P 400/2001 z dne 3.1.2002 Okrajnega sodišča v Velenju in zadnjič usklajeno z obvestilom Centra za socialno delo V. na 51.264,00 SIT, preživnino v višini 51.264,00 SIT. Dospele preživninske obroke mora plačati v 15. dneh, v prihodnje dospevajoče mesečne preživninske obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec v zneskih, določenih s to sodbo, do prve uskladitve na podlagi sklepa V. R. S., odslej pa v zneskih, določenih z vsakokratnimi obvestili pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.
Za presežek in sicer še za znesek 13.736,00 SIT mesečne preživnine s pripadki od dneva razveze zakonske zveze dalje se nasprotni tožbeni zahtevek zavrne."
V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik (toženec po nasprotni tožbi) mora toženki (tožnici po nasprotni tožbi) povrniti pritožbene stroške v višini 23.590,00 SIT, v 15. dneh in pod izvršbo.

Z izpodbijano sodbo je pod tč.1 sodbenega izreka sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ki sta jo sklenili leta 1964, pod tč. 2 sodbenega izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po ukinitvi preživnine, ki jo je tožnik toženki dolžan plačevati po sodni poravnavi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 3.1.2002, opr. št. P 400/2001, pod tč. 3 sodbenega izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi toženke (tožnice po nasprotni tožbi), da ji mora tožnik (po nasprotni tožbi toženec), namesto preživnine, določene s sodno poravnavo in nazadnje usklajene z obvestilom centra za socialno delo na znesek 51.264,00 SIT, od razveze zakonske zveze dalje plačevati zvišano preživnino v višini 65.000,00 SIT, pod tč. 4 izreka pa je odločilo, da mora vsaka pravdna stranka kriti svoje pravdne stroške.

Sodbo v tč. 3 in 4 izreka toženka, ki je hkrati tudi tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka), pravočasno pritožbeno izpodbija in kot pritožbeni razlog navaja bistveno kršitev postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi povzema, da je sodišče prve stopnje pod tč. 3 sodbenega izreka zavrnilo njen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da ji mora tožnik, ki je po nasprotni tožbi toženec (v nadaljevanju tožnik), plačevati od dneva razveze zakonske zveze namesto preživnine, določene s sodno poravnavo opr. št. P 400/01 Okrajnega sodišča v Velenju, na 65.000,00 SIT določeno mesečno preživnino in pri tem trdi, da je ta izrek v nasprotju s sodbenim izrekom pod tč. 2, s katerim je bil zavrnjeni tožbeni zahtevek tožnika za ukinitev preživnine, dogovorjene po sodni poravnavi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. P 400/2001 z dne 3.1.2002. Trdi, da ima preživnina, določena zakoncu v času trajanja zakonske zveze in preživnina, določena zakoncu ob razvezi zakonske zveze, različno dejansko in pravno podlago. Zato bi sodišče o preživninskem zahtevku tožene stranke moralo odločiti vsaj, do katere višine mesečne preživnine je le-ta še upravičena, ali do mesečne preživnine v višini, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v Velenju pod opr. št. P 400/01 ali do zvišane preživnine, usklajene z zadnjim obvestilom centra za socialno delo v višini 51.264,00 SIT, zavrniti pa bi torej moralo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe le v presežnem delu do zneska 65.000,00 SIT mesečne preživnine. Pritožnica pa izpodbija tudi stroškovno odločitev (tč. 4 izreka) in ob tem navaja, da o pravdnih stroških sodišče odloča po prostem preudarku, ki pa po mnenju pritožnice zajema tudi upoštevanje razlogov, ki so privedli do nevzdržnosti zakonske zveze. Ti pa so, po trditvi pritožnice, na strani toženca in bi upoštevajoč tudi premoženjske razmere pravdnih strank bilo prav tožniku naložiti tudi povrnitev vseh pravdnih stroškov toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in odločitev v izpodbijanem delu (tč. 3 in 4) sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku toženke v celoti ugodi, podredno pa do višine 51.264,00 SIT mesečne preživnine, v stroškovni odločitvi pa tako, da tožniku naloži v povrnitev vse stroške nasprotne stranke, vključno s pritožbenimi.

V odgovoru na pritožbo nasprotna stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje po tožbi tožnika, vloženi dne 7.11.2002, odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke J. (J.) C. proti toženki J. C. za razvezo zakonske zveze, sklenjene dne 8.1.1964 in o njegovem zahtevku, da se preživnina, ki jo je dolžan toženki plačevati po sodni poravnavi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. P 400/2001, z dne 3.1.2001, z dnem 1.11.2002 ukine in še o zahtevku toženke, ki ga je uveljavljala z nasprotno tožbo proti tožniku, vloženo dne 16.4.2004, s katerim pa je toženka zahtevala, da ji mora tožnik namesto preživnine, določene s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v Velenju opr. št. P 400/2001, zadnjič usklajene z obvestilom centra za socialno delo na znesek 51.264,00 SIT, plačevati od razveze zakonske zveze dalje zvišano preživnino 65.000,00 SIT s pripadki, zahtevala pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Odločitev o razvezi zakonske zveze (tč. 1 izreka) ni pritožbeno izpodbijana, prav tako tudi ne odločitev o zavrnitvi zahtevka po ukinitvi preživnine (tč. 2 izreka), ki je bila s sodno poravnavo med pravdnima strankama določena še v času trajanja njune zakonske zveze. Pritožbeno izpodbijana pa je po toženki, sedaj pritožnici, le odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka toženke, uveljavljanega z nasprotno tožbo in stroškovno odločitev (tč. 3 in 4 izreka).

Pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku) ni podan, saj sodbena izreka pod tč. 1 in 2 med seboj nista v nasprotju, kot to zatrjuje pritožnica, vendar pa je pritožbi pritožnice treba pritrditi v delu, ko ta smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ali tudi napačne uporabe materialnega prava s tem, ko s sklicevanjem na različnost dejanske in pravne podlage za odločanje o preživnini zakonca v času trajanja zakonske zveze in preživnini zakonca ob razvezi zakonske zveze, zatrjuje materialnopravno napačno obravnavanje zahtevka pritožnice, uveljavljanega v nasprotni tožbi. Na pravilno uporabo materialnega prava pa mora pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu pritožbeno izpodbijanega dela sodbe paziti tudi uradoma (čl. 350 ZPP).

Glede na to, da je tožnik vložil tožbo 7.11.2002, toženka pa nasprotno tožbo z nasprotnim zahtevkom 16.4.2004, je ugotoviti, da je sporno razmerje glede preživljanja zakonca nastalo pred uveljavitvijo sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), objavljenih v Ur. l. RS št. 16/2004, s pričetkom veljavnosti 1.5.2004, ki o tem nima posebnih prehodnih določb, zato je pri odločanju o tožbenih zahtevkih pravdnih strank glede preživljanja zakonca v tej pravdi uporabiti določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, veljavna pred omenjeno spremembo ZZZDR, torej določila ZZZDR, objavljena v Ur. l. SRS št. 15/76 s spremembami do Ur. l. RS št. 64/01 (v nadaljevanju ZZZDR).

Sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku toženke v nasprotni tožbi ni izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage. Določilo čl. 83 ZZZDR (Ur. l. SRS št.15/76 do Ur. l. RS št. 64/01) določa, da pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo je prejemal, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja ali če sklene novo zakonsko zvezo. To zakonsko določilo predstavlja pravno podlago za odločanje o zahtevku za ukinitev preživnine, ne predstavlja pa pravne podlage za presojo zahtevka za določitev preživnine ob razvezi zakonske zveze. Pravno podlago za odločitev o preživnini zakoncu ob razvezi zakonske zveze predstavlja določilo čl. 81 ZZZDR (Ur. l. SRS št. 15/76 do Ur. l. RS št. 64/2001), ki določa, da se nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, določi na njegovo zahtevo oz. na podlagi sporazuma z drugim zakoncem znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnostim, sodišče pa pri tem lahko upošteva tudi vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Pravno podlago za določitev preživnine zakoncu v času trajanja zakonske zveze pa predstavlja 50. čl. ZZZDR, ki je po ZZZDR, veljavnem v času nastanka spornega razmerja med pravdnima strankama določal, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Pritožba tožene stranke ima tako prav, da velja za odločanje o zahtevku zakonca za plačilo preživnine od drugega zakonca v času trajanja zakonske zveze in o zahtevku zakonca po določitvi preživnine v breme drugega zakonca v času razveze zakonske zveze, različna pravna podlaga, pa čeprav vsebinsko zelo podobna. To pa pomeni, da mora sodišče po čl. 81 ZZZDR, ko zakonsko zvezo razveže, presoditi zakonitost, utemeljenost in primernost preživninskega zahtevka zakonca v razveznem postopku in v primeru, če obstajajo pogoji za prisojo preživnine, morebitno prejšnjo odločitev, poravnavo, skratka izvršilni naslov o preživnini, nadomestiti z novo odločitvijo in v sodbi izreči, da v razvezni sodbi določena preživnina nadomešča prej dogovorjeno oz. določeno z izvršilnim naslovom iz časa trajanja zakonske zveze in tudi od kdaj dalje.

Sodišče prve stopnje je ob zgoraj navedenem s tem, ko je tožbeni zahtevek toženke, podan tekom razvezne pravde kot zahtevek po nasprotni tožbi, obravnavalo le kot zahtevek za zvišanje preživnine, ki je bila določena s sodno poravnavo še v času trajanja zakonske zveze, torej v smislu spremenjenih razmer kot pogoja za spremembo odločitve o preživnini, napačno materialnopravno presojalo. Čeprav je sicer res, da bi po vsebini, kakor glasi postavljeni tožbeni zahtevek toženke v nasprotni tožbi lahko predstavljal zahtevek za zvišanje preživnine, vendar pa je tudi tako postavljeni zahtevek ob tem, da je postavljen v postopku razveze zakonske zveze, mogoče in glede na že cit. materialnopravno podlago tudi potrebno obravnavati kot zahtevek za določitev preživnine zakoncu v postopku razveze zakonske zveze, ker ima zahtevek vse potrebne elemente za takšno obravnavo. Zato je zavrnitev tožbenega zahtevka toženke v nasprotni tožbi v celoti, ob ugotovitvi, da se razmere od določitve preživnine s sodno poravnavo niso spremenile, materialnopravno napačna in je pritrditi pritožbenim navedbam v tej smeri.

Pritožba pa ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Te pa so, da je toženka (tako kot ob sklenitvi sodne poravnave dne 3.1.2002) zaradi zdravstvenega stanja in starosti nesposobna za delo, da nima nobenih lastnih denarnih sredstev, razen tožnikove preživnine, da ne prejema socialne pomoči ne v Sloveniji in ne na Hrvaškem, da nima premoženja, ki bi ji prinašal dohodek, da zanjo skrbijo otroci in da trenutno živi pri hčeri na Hrvaškem, po drugi strani pa tudi, da tožnik prejema pokojnino in mu po odtegljajih za kredit ter preživnino toženki ostane še 64.339,00 SIT. Pritožnica tudi pritožbeno ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik višje preživnine, kot mu je bila določena v času trajanja zakonske zveze in jo valorizirano tudi plačuje, ne zmore plačevati. Takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno izpodbijane, pa ob pravilni uporabi že cit. določila čl. 81 ZZZDR (Ur. l. SRS št. 15/76 do Ur. l. RS št. 64/2001) narekujejo zaključek, da toženka tudi ob razvezi zakonske zveze (še vedno) izpolnjuje zakonske pogoje za določitev preživnine tudi ob razvezi zakonske zveze, saj je ob zgornjih pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah mogoče zaključiti, da je tožnica nepreskrbljena, da ni zaposlena, da se tudi ne more zaposliti, je brez lastnih sredstev za življenje, zato preživnino, ki znaša v valoriziranem znesku v višini 51.274,00 SIT mesečno nujno potrebuje. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob uporabi že cit. materialnopravne določbe (čl. 81 ZZZDR Ur. l. SRS št. 15/76 do Ur. l. RS št. 64/2001), na podlagi določila čl. 358 tč. 4 ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in zahtevku v obsegu mesečne preživnine, v znesku 51.264,00 SIT, kot znaša mesečna preživnina pred razvezo zakonske zveze, ugodilo, v presežku pa je zahtevek ravno tako ob pritožbeno neprerekani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik višje preživnine ne zmore plačati, zavrnilo in v zgoraj navedenem obsegu tudi delno spremenilo tč. 3 izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba pritožnice pa je neutemeljena glede stroškovne odločitve. Sodišče v zakonskih sporih, kot je tudi predmetni, po čl. 413 ZPP o pravdnih stroških odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek je pravni standard, ki mu v konkretnem primeru da vsebino sodišče samo, ki odloča o pravdnih stroških po čl. 413 ZPP. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je pri odločitvi, da vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške, upoštevalo, da je zakonska zveza postala za obe pravdni stranki nevzdržna, kot nadalje še dejstvo, da z zahtevkoma glede preživnine nista uspeli. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba nima prav, da bi sodišče pri odločanju o stroških postopka in ob uporabi prostega preudarka moralo upoštevati razloge, ki so privedli do razveze zakonske zveze, saj pritožba ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zakonska zveza za obe pravdni stranki postala nevzdržna, pri čemer ne gre prezreti, da gre v postopku razveze zakonske zveze za ureditev statusnega vprašanja pravdnih strank, ki ga ni mogoče urediti drugače, kot v pravdnem postopku pred sodiščem. Sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka res ni posebej upoštevalo premoženjskih razmer pravdnih strank, vendar pa določilo čl. 413 ZPP tega kriterija sodišču izrecno ne nalaga, pritožba pa pritožbenega razloga v tej smeri ne konkretizira do te mere, da bi ga bilo mogoče pritožbeno upoštevati. Zato je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ob uporabi določila čl. 413 ZPP pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Tudi o pritožbenih stroških, ki so prav tako del pravdnih stroškov pravdnih strank, je v tovrstnih sporih glede na določilo čl. 413 ZPP odločati po prostem preudarku. To načelo pa ne izključuje tudi možnosti sodišča, da o pritožbenih stroških odloča po pravdnem uspehu. Tako iz rezultata pritožbenega postopka izhaja, da je pritožnica s pritožbo v pretežni meri uspela. Zato ji bo toženec moral povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti stroški pa predstavljajo potrebne odvetniške stroške za sestavo pritožbe v višini 200 odvetniških točk (tar. št. 21 tč. 1 v zv. s tar. št. 18 veljavne OT - Ur. l. RS št. 67/2003, upoštevaje, da je pritožbeno sporno le preživljanje zakonca), priznati pa je tudi priglašene stroške za poročilo stranki 10 točk, (tar. št. 39) skupno torej 210 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT predstavlja znesek 23.100,00 SIT, priznati pa je še priglašene stroške poštnine skupaj 490,00 SIT (čl. 13 veljavne OT). Skupno torej potrebni stroški pritožbenega postopka tožene stranke predstavljajo znesek 23.590,00 SIT, ki ga bo moral toženki povrniti tožnik.