VSC sodba Cp 1341/2003

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi:
Izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 99/5539 z dne 4.10.2000 se vzdrži v veljavi za del glavnice v znesku 2,428.602,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1998 do plačila in del izvršilnih stroškov 62.683,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2000 do plačila.
Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 131.772,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2002 dalje do plačila.
2. Izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 99/5539 z dne 4.10.2000 se v delu za del glavnice v znesku 1,061.446,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1998 dalje do plačila in v delu za del izvršilnih stroškov v znesku 27.509,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2000 dalje do plačila razveljavi in se zahtevek v tem obsegu zavrne .
3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 25.162,50 SIT.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo opr. št. P 635/2002 z dne 21.11.2002 razsodilo, da se izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I 99/5539 z dne 4.10.2000 v celoti vzdrži v veljavi za glavnico 3,490.049,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1998 do plačila in stroške v znesku 90.192,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2000 dalje do plačila, tožena stranka pa mora poravnati tožeči stranki še 189.600,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2002 do plačila.

Toženec je s pravočasno pritožbo, vloženo po pooblaščencu, izpodbijal citirano sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajal je, da menica ne dopušča vložitve predloga za izvršbo, ker je imela tožnica v prodajni pogodbi izgovorjen pridržek lastninske pravice in zato ni upravičena do vtoževanega zneska na podlagi prodajne pogodbe in v postavljeni obliki. Toženec je res podpisal menično pooblastilo, vendar ga menična izjava k ničemer ne zavezuje, saj je le pooblastilo za izpolnitev bianco menice, ki mora biti izpolnjena v skladu z zakonom in pooblastilom. Predmetna menica ni izpolnjena v skladu s pooblastilom za izpolnitev menice, ker je bila menica izpolnjena šele 1.6.1996, pooblastilo pa je bilo dano 9.5.1994. Iz tega izhaja tudi dvom o pravilnosti višine meničnega zneska in o tem, ali je dovoljena izpolnitev menice za znesek v vtoževani višini. Pooblastilo za izpolnitev menice je neuporabno, saj mora pooblastilo poleg določb za kakšen znesek se bianco menica izpolni, imeti tudi obvezno določbo do kakšnega zneska, oz. višine se lahko izpolni, tega pa pooblastilo ne vsebuje. Tožnica je poleg glavnic prištela v menični znesek tudi zakonite zamudne obresti, v pooblastilu pa so določene le pogodbene obresti in je tudi zaradi tega menica neveljavna. Poleg tega pa je od leta 1994 do vložitve tožbe vtoževani znesek zastaral. Iz menice je razvidno, da je trasant, trasat in akceptant podjetje R. d.o.o., katerega direktor je bil toženec in je menico kot direktor tudi podpisal. Podpis na sredini na menici pa nima obvezujoče narave, ker nikjer na menici ni navedeno, da je toženec porok, to pa je bistvena sestavina menice. Glede na strogo obličnost bi moralo biti v tem primeru, ko gre za trasatov podpis, navedeno "per aval" ali "kot porok" in izpisan bi moral biti celoten naziv poroka, saj naj bi bil v tem primeru trasantov direktor tudi porok, česar ni na menici in ta toženca kot morebitnega poroka k ničemer ne zavezuje. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni. Konkretnega predloga glede predlagane spremembe sodbe pa ni navedel.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je le delno utemeljena.

Tekom pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje je tožnica s pisno vlogo z dne 7.11.2002 sporočila sodišču spremembo naziva svoje firme, in sicer, da je njena firma K. d.o.o. C., M. ..., C. in tega dejstva sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo. Stranka mora v pravdnem postopku nastopati s svojim pravim imenom in tožnica je z navedbo novega imena izpolnila svojo dolžnost, zato je pritožbeno sodišče v odločbi druge stopnje upoštevalo spremembo njenega imena in navedlo sedanjo firmo tožeče stranke.

Toženec v pritožbi ni konkretiziral zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo takšnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba ima prav, kot trdi, da je imela tožnica po prodajni pogodbi, sklenjeni s podjetjem R. d.o.o. C. 9.5.1994, izgovorjen pridržek lastninske pravice. Vendar pa toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel dejstev o obstoju stvari, na katerih naj bi tožnica imela pogodbeno dogovorjen pridržek lastninske pravice in ni navedel nikakršnih dejstev o tem, da bi se tožnica morebiti iz pridržane lastninske pravice na stvareh poplačala, kar vse bi moral navesti kot trditveno podlago v skladu s čl. 212 ZPP in tudi predlagati dokaze za svoje trditve, česar prav tako ni storil. Na glavni obravnavi je navedel le dejstvo, da ne ve, ali blago še kje obstaja ali ne. Ker torej toženec sploh ni navedel trditvene podlage, sodišče ni moglo in tudi ni bilo dolžno razpravljati o tej možnosti poplačila tožnice, zato je toženčeva pritožba v tej smeri neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec odgovarja za izpolnitev menične obveznosti kot porok, ker se njegov podpis nahaja preko sredine lica menice. V skladu z določbo 30. čl. Zakona o menici (ZM) se aval daje na menici ali na alonži s podpisom avalista, izraža se z besedo "per aval", "kot porok", ali s katerikoli drugim izrazom istega pomena, za aval pa zadostuje podpis na licu menice, razen če gre za trasatov ali trasantov podpis. Iz avala mora biti razvidno, za koga je dan, če to ni razvidno, velja, da je dan za trasanta. Zaključek sodišča prve stopnje je torej tudi materialno pravno pravilen. Toženčev podpis preko lica menice pomeni torej aval, dan za trasanta, to je R. d.o.o. Celje, ker ni navedeno, za koga je dan. Bistven za nastanek avalistove zaveze je njegov podpis in ni sporno dejstvo, da je to toženčev podpis. Toženec je s podpisom dal aval kot fizična oseba (za trasanta in hkrati trasata podjetje R. d.o.o. C. je podpisal kot direktor te pravne osebe), kar zadošča citirani zakonski zahtevi za veljavnost avala, aval pa je dan za trasanta R. d.o.o. C.. Toženec je kot fizična oseba dal aval, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da aval ni veljavno dan, ker ni izpisan celoten avalistov naziv. Pri tem ni jasno, kakšen manjkajoč naziv avalista ima v mislih pritožba, saj sama pravilno ugotavlja dejstvo, da je v tem primeru trasantov direktor tudi avalist. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da gre pri trasantu (in trasatu) in avalistu za povsem različni osebi, saj sta trasant in trasat, ki sta po menici že menično pravno zavezana, pravna oseba in zato povsem druga oseba, kot toženec, ki je avalist v svojstvu fizične osebe. Zato tudi iz tega vidika toženčev aval ne more biti neveljaven. Avalist namreč ne more biti oseba, ki je po menici že menično pravno zavezana, ali ki je menico že podpisala v kaki drugi lastnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejstvo, da že iz pooblastila za izpolnitev menice izhaja, da je toženec kot fizična oseba porok za dolgove podjetja R. d.o.o. C..

Pravna podlaga za izpolnitev bianco menice je pooblastilo za izpolnitev menice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, ki ni pritožbeno izpodbijano, da je tožnica bianco menico izpolnila tako, da je zapisala na menico datum izdaje menice, datum dospelosti menice in menični znesek. Ugotovilo je tudi dejstvo, ki tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je bila bianco menica izročena tožnici za zavarovanje njenih poslov s kupcem podjetjem R. d.o.o. C. za vse obveznosti po prodajni pogodbi od sklenitve 9.5.1994 dalje in za primer, da jih kupec, torej R. d.o.o. C., ne bo poravnal.

Vsebina pooblastila za izpolnitev menice je civilno obligacijsko razmerje, s katerim daje pooblastitelj pridobitelju pooblastilo, da izpolni menični blanket in zaveže izdajatelja menice. Zato je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena tudi pritožbena trditev o neveljavnosti pooblastila za izpolnitev menice zaradi razloga, ker je na menici kot datum izdaje menice zapisan datum 1.6.1994 (in ne datum izročitve menice 9.5.1994), in ker pooblastilo ne vsebuje določbe o višini zneska, do katerega naj se izpolni menica. Tožnica je imela pooblastilo izpolniti manjkajoče bistvene sestavine menice (datum izdaje, datum dospelosti in menični znesek), zato je kot datum izdaje menice lahko napisala katerikoli datum po svoji izbiri, seveda po datumu izročitve menice. V praksi velja pravilo, da sme upnik izpolniti bianco menico v mejah narave posla, za katerega je izročena bianco menica. Zato vsebina pooblastila v obravnavanem primeru, ki opisno opredeljuje dovoljeno višino oziroma obseg menične obveznosti (do višine zapadlih neporavnanih obveznosti skupaj s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi) ni v nasprotju z obligacijskim pravom in je takšno pooblastilo povsem veljavno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da je višina menične obveznosti določena opisno, kot je navedeno zgoraj, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja zahtevka za izpolnitev menične obveznosti. Tožnica v tem sporu terja od toženca kot avalista izpolnitev menične obveznosti, ne terja izpolnitve iz pooblastila za izpolnitev menice in ne terja izpolnitve obveznosti po prodajni pogodbi z dne 9.5.1994. Zastaranje menično pravnih zahtevkov je urejeno v določilu 78. čl. do 84. čl. ZM. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da je dospelost menice določena na datum 17.3.1998, in da toženec odgovarja kot avalist za menično obveznost. Na podlagi uporabe določila III. odst. 31. čl. ZM je toženec trasantov avalist, ker na menici ni zapisano, za koga je z njegovim podpisom dan aval, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je dospelost menice 17.3.1998. Zato na podlagi določila II. odst. 78. čl. ZM zastara menično pravni zahtevek v roku leto dni od dospelosti menice. Menično pravni zahtevek je bil vložen 30.4.1998, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka in je torej pravočasen.

Ker gre torej za uveljavljanje menično pravnega zahtevka, kot je že bilo poudarjeno in ne za uveljavljanje terjatve na podlagi obligacijsko pravnega razmerja, tožnik nima prav, ko uveljavlja ugovor zastaranja zahtevka na podlagi zakonskih določil Zakona o obligacijskih razmerjih. Pritožba je neutemeljena v delu, ko zatrjuje, da je zahtevek od leta 1994 do vložitve tožbe zastaral. Obravnavani menično pravni zahtevek je dospel 17.3.1998 in od tega dne dalje teče zastaralni rok, kot je že bilo obrazloženo zgoraj.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ko napada utemeljenost menične obveznosti po višini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iztoževana menična obveznost obsega 2,428.602,96 SIT zapadlih neplačanih obveznosti po prodajni pogodbi z dne 9.5.1994 oziroma po izdanih računih na podlagi te pogodbe in 1,061.446,70 SIT zamudnih obresti od zapadlih neplačanih obveznosti po računih do dne 10.3.1998. Pritožba izrecno izpodbija utemeljenost menične obveznosti v višini ugotovljenih zakonskih zamudnih obresti iz razloga, ker tožnica ni imela pooblastila h glavnicam prišteti zakonskih zamudnih obresti, temveč le pogodbene obresti.

Pritožba ima prav, sodišče prve stopnje je razsodilo v nasprotju z materialnim pravom, to je pooblastilom za izpolnitev bianco menice, ko je prisodilo tožnici tudi menično pravni zahtevek nad zneskom 2,428.602,96 SIT, torej tudi znesek 1,061.446,70 SIT iz naslova nateklih zamudnih obresti od zapadlosti zneskov po računih do 10.3.1998. Iz pooblastila za izpolnitev bianco menice res izhaja upravičenost tožnice, da pri izpolnitvi bianco menice vpisana menična terjatev obsega tudi pogodbene obresti. Na podlagi pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavlja delna menična obveznost v znesku 1,061.446,70 SIT zamudne obresti od zapadlih in neplačanih obveznosti do 10.3.1998, je glede na dano pooblastilo za izpolnitev menice materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je menična obveznost utemeljena v celotnem znesku 3,490.049,70 SIT. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na vse obrazloženo neutemeljen zahtevek tožnice v višini 1,061.446,70 SIT, utemeljen je le v višini 2,428.602,96 SIT. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo v delu glede izpodbijanih 1,061.446,70 SIT s pripadki in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu razveljavilo izvršilni sklep in tožničin zahtevek zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Materialno pravna podlaga za prisojene zakonske zamudne obresti od zneska 2,428.602,96 SIT za čas od 17.3.1998 (dospelosti menice) do plačila je določilo 2. tč. I. ost. 47. čl. ZM in jih je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo.

Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (izvršilnih stroških in nadaljnjih pravdnih stroških) ni bila izpodbijana. Pravdni uspeh tožnice je glede na spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje 69,5 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožnici priznani stroški izvršbe 90.192,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2000 in je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tudi v tem delu. Glede na spremenjeno odločitev in delno zavrnjen zahtevek v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev glede izvršilnih stroškov in glede nadaljnjih pravdnih stroškov. Sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi v delu za stroške izvršbe v znesku 62.683,00 SIT glede na uspeh, v preostalem delu pa je odločitev o izvršilnih stroških razveljavilo.

Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo nadaljnji pravdni stroški tožnice 189.600,00 SIT. Glede na uspeh tožnice po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje znašajo nadaljnji pravdni stroški tožnice glede na uspeh pred sodiščem prve stopnje 131.772,00 SIT in je po spremembi izpodbijane sodbe toženec toliko dolžan povrniti tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje sodišča prve stopnje do plačila.

V pritožbenem postopku je toženec delno uspel, in sicer znaša njegov pritožbeni uspeh 30,5 %. Priglasil je 82.500,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, ki obsegajo 625 točk nagrade za sestavo pritožbe in 20 % davka na dodano vrednost. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so priglašeni stroški pritožbenega postopka v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v času vložitve pritožbe (OT, Ur. l. RS št. 7/95 in 49/2000), saj pripada pooblaščencu nagrada za sestavo pritožbe v višini 625 točk na podlagi 1. tč. tar. št. 16 OT, kar glede na vrednost točke 110,00 SIT v času odločanja o pritožbenih stroških in 20 % davek na dodano vrednost znaša 82.500,00 SIT. Glede na pritožbeni uspeh je tožnica dolžna povrniti tožencu 25.162,50 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in pritožbeni stopnji temelji na določilih II. odst. 165. čl. v zv. z II. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP.