VSC sklep Kp 153/2005

Pritožba oškodovanca kot tožilca O. L. se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi III. odst. 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo kot nepopolno vlogo oškodovanca kot tožilca dne 27. 12. 2004.

Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlagal je njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve, preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da oškodovanec kot tožilec neutemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca. Sodišče prve stopnje je namreč z dopisom z dne 10. 12. 2004, opr. št. Kr 91/2004 oškodovanca kot tožilca v skladu s I. odst. 434. čl. v zvezi z 2. točko I. odstavka 269. člena ZKP pravilno in popolno poučilo, kaj mora vsebovati obtožni predlog, da bo sposoben za obravnavo in ga opozorilo na posledice nasprotnega ravnanja.

Sodišče druge stopnje sprejema v izpodbijanem sklepu sprejeto oceno, da opis dejanja, kakršnega je očital v obtožnem predlogu z dne 28. 12. 2004, vloženem pri sodišču prve stopnje dne 27. 12. 2004 oškodovanec kot tožilec osumljencu, ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po II. odst. 339. čl. KZ. To kaznivo dejanje je namreč podano, če storilec zavzame tuje zemljišče zaradi nameravane gradnje. Objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju je torej tuje zemljišče pred gradnjo na njemu.

Oškodovanec kot tožilec osumljencu očita, da je na njegovi parceli številka 1129/2, ki da si jo je protipravno prisvojil v že obstoječem objektu pričel izvrševati razna obrtniška in zidarska dela in samovoljno spremenil namembnost prostorov iz trgovskega v gostinski objekt. Ker v ravnanju osumljenca kot ga je opisal v vloženem obtožnem predlogu oškodovanec kot tožilec niso podani zakonski znaki osumljencu očitanega kaznivega dejanja, je izpodbijana odločitev pravilna.

Povsem neutemeljen je zato očitek pritožnika sodniku posamezniku, ki je odločil o tej zadevi, da s svojo odločitvijo podpira in zagovarja storjeno kaznivo dejanje prisvajanja tuje lastnine, ki je po Ustavi zagarantirana in zajamčena.

Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz V. odst. 402. člena ZKP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.