VSL sodba I Cpg 1333/03

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da sta nična sklepa skupščine tožene stranke z dne

2.12.2002 o razrešitvi direktorja M.K. in o imenovanju direktorja

V.M. (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek,

da se razveljavita sklepa skupščine tožene stranke z dne 2.12.2002 o

razrešitvi direktorja M.K. in o imenovanju direktorja V.M. (2. točka

izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi

stranki 130.500,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka

izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS št.30/93, v nadaljevanju

ZGD), ki je začel veljati 10.7.1993, je naložil takrat obstoječim

družbam in drugim organizacijskim oblikam podjetij in organizacij, da

so dolžne uskladiti ustanovitvene in druge akte z določbami ZGD do

31.5.1994 (oziroma z novelo ZGD-A do 31.12.1994) in v nadaljnjih 90

dneh izvoliti oziroma imenovati organe družbe (1. odstavek 580. člena

ZGD). Obstoječi subjekti, navedeni v 1. odstavku 580. člena ZGD so

bili torej dolžni med drugim uskladiti tudi poimenovanje in funkcijo

organov z določbami ZGD ter te organe tudi imenovati.

Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da tožena stranka

svojih ustanovitvenih in drugih aktov ni uskladila z določbami ZGD,

nato pa pravilno zaključilo, da je interna regulativa tožene stranke,

v kolikor nasprotuje zakonskim določbam, neveljavna. Pritrditi je

sicer pritožniku, da določbe ZGD, ki se nanašajo na upravljanje

družbe, niso kogentne narave, saj družbeniki lahko sami z družbeno

pogodbo določijo pravice, ki jih imajo pri upravljanju družbe, če

zakon ne določa drugače. Določbe 439. do 444. člena ZGD, ki urejajo

upravljanje družbe, se namreč v skladu z določbo 2. odstavka 438.

člena ZGD uporabljajo le, kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb

o upravljanju družbe, kar pa še ne pomeni, da so družbeniki svobodni

tudi pri tem, katere organe bodo konstituirali. Pri tem so omejeni z

možnostmi, ki jim jih daje ZGD. Le-ta pa za družbo z omejeno

odgovornostjo (v nadaljevanju d.o.o.) predvideva kot obvezna organa

skupščino in poslovodjo, kot neobvezen organ pa nadzorni svet. Po

statutu tožene stranke pa je bil kot organ, ki postavlja in razrešuje

glavnega direktorja, določen upravni odbor, ki po ZGD ni predviden

organ d.o.o.. Zato je za vprašanja imenovanja direktorja potrebno

neposredno uporabiti določbe ZGD. Ta v 5.alineji 439. člena določa,

da družbeniki odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij, svoje

sklepe pa sprejemajo na skupščini (1. odstavek 441. člena ZGD).

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je odločitev o

odstavitvi poslovodje in odločitev o imenovanju novega poslovodje,

sprejeta na skupščini družbenikov tožene stranke skladna z zakonsko

ureditvijo.

Pravilni so tudi nadaljnji zaključki prvostopnega sodišča, da so

obstajali tudi statutarni razlogi za sprejem sklepa o razrešitvi

tožnika kot direktorja in posledično sklepa o imenovanju novega

direktorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka

trdila, prvostopno sodišče pa je to tudi ugotovilo, da je v času

poslovodenja tožnika (leta 2002) tožena stranka poslovala z izgubo v

višini 39.158.000,00 SIT. Tožena je nadalje trdila, da dotlej nikoli

ni poslovala z izgubo, da navedeni podatki kažejo na dejstvo, da

tožena stranka pod poslovodstvom nasprotnega udeleženca ni dosegala

zadovoljivih rezultatov in da nasprotni udeleženec ni ustrezno

usposobljen za opravljanje funkcije direktorja, kar po statutarnih

določbah družbe predstavlja razlog za njegovo razrešitev. Tožena je

nadalje trdila, da tožnik v času poslovodenja ni izpolnjeval svojih z

zakonom predpisanih dolžnosti in ni sklical skupščine družbenikov,

niti ni družbenikom posredoval letnega poročila za leto 2000 in 2001.

Tožeča stranka zatrjevane izgube ni zanikala. Trdila je le, da je

bilo odločanje na skupščini skrčeno na vprašanje razrešitve tožnika,

ne da bi bili obravnavani vsebinski razlogi za tako razrešitev razen

formalne izgube v prvih osmih mesecih in v dokaz te svoje trditve

predlagala zaslišanje J.G. in tožnika. Trdila je, da je

J.G. prisostvoval skupščini in bi lahko izpovedal glede tega, kako je

seja skupščine potekala. Trdila tudi je, da je I. d.d. pred navedeno

sejo ugotovila popolnona nesporno poslovanje tožene stranke. Takšne

trdite tožeče stranke pa so prepavšalne, da bi se z njimi lahko

uspešno branila trditvam tožene stranke, da je odgovorna za slabe

poslovne rezultate tožene stranke, kar je razlog za razrešitev

direktorja po 25. členu Statuta tožene stranke (ki je v skladu z

določbo 3. odstavka 449. člena ZGD-f). Tožeča stranka namreč ni niti

trdila, da ni odgovorna za slabe poslovne rezultate tožene stranke,

niti, zakaj ni odgovorna za izgubo in iz katerih razlogov je le-ta

nastala. Ker je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih

dejstev, tožeča stranka pa konkretnih trditev, ki bi jo razbremenili

zatrjevane odgovornosti za nastalo izgubo ni podala, izvajanje

predlaganih dokazov ni bilo potrebno. Zato so tudi trditve

pritožnika, da bi zaslišanje strank in prič zagotovo pripomoglo k

razjasnitvi zadeve in odpoklicnih razlogov ter tožbenih razlogov,

neutemeljene, saj dokazi ne morejo služiti dopolnjevanju pomanjkljive

trditvene podlage. Dejstvo, da tožnik ni sklical skupščine za

obravnavanje letnega poročila, sicer res ni statutarni razlog za

razrešitev direktorja, vendar pa ni res, da je bilo navedeno dejstvo

edini razrešitveni razlog, ki naj bi ga poiskalo in utemeljilo

prvostopno sodišče. Le-to je namreč ugotovilo, da je tožena stranka

poslovala z izgubo in da je tožeča stranka zanjo odgovorna. Ker torej

že trditvena podlaga tožeče stranke ne daje zadostne opore za

zaključek, da tožeča stranka ni odgovorna za slabo poslovanje tožene

stranke (oziroma za nedoseganje njenih ciljev), tožeča stranka s

svojim zahtevkom ne more uspeti. Ker tožeča stranka slabih poslovnih

rezultatov ni zanikala in ni trdila, zakaj zanje ni odgovorna, tudi

niso relevantne njene trditve, da se dejanski razlogi za odpoklic

tožnika, navedeni ob sklicu skupščine in v zapisniku le-te, ki naj bi

bili v samih rezultatih poslovanja družbe, niso resno obravnavali na

skupščini družbe.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je

tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj niso podani niti

ničnostni razlogi niti zatrjevani razlogi za izpodbojnost sklepov

skupščine tožene stranke z dne 2.12.2002 (359.člen in 364.člen ZGD v

zvezi s 456.členom ZGD). Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče

dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti

očitanih bistvenih kršitev, odločilno dejansko stanje pa je popolno

ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo

in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP.