VSL sklep I Cpg 911/2005
ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.911.2005Področje: civilno procesno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–1▾
Jedro povzetek sodišča
Določba v dogovoru arbitraži, ki nasprotuje 1. odst. 475. člena ZPP
ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno
pristojnost.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru
drugega toženca, da v sporu med njim in tožečo stranko ni pristojno
odločati sodišče, ker da je med pravdnima strankama dosežen dogovor,
da o sporu med strankama odloči arbitraža. Sodišče prve stopnje je
ugovor zavrnilo in odločilo, da je sodišče pristojno za odločanje v
sporu med tožečo stranko in drugim tožencem.
Proti temu sklepu je drugi toženec vložil pritožbo, v kateri
uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in
bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.
Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodijani sklep spremeni in tožbo
zoper drugega toženca zavrže, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo
vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v pritožbi neutemeljeno
postavljena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo
določila Pogodbe o nadzoru, ki sta jo tožeča in drugi toženec
sklenila dne 2.9.2001 (priloga A2) in sicer določilo 8. člena te
pogodbe, ko je zaključilo, da s to določbe pogodbe stranki nista
izključili sodne pristojnosti. Arbitražna odločba ima nasproti
strankam moč pravnomočne sodne odločbe, če ni s pogodbo dogovorjeno,
da se lahko izpodija pred arbitražo višje stopnje (1. odst. 475.
člena ZPP). Iz te določbe ZPP izhaja, da ima le tak dogovor pravni
značaj dogovora o arbitraži, ki izključuje sodno pristojnost oziroma,
če je z njim predvidena dokončnost arbitražne odločbe v arbitražnem
postopku. Da bi imel arbitražni dogovor značaj arbitražnega dogovora,
ki izključuje sodno pristojnost, bi moralo iz njegove vsebine jasno
izhajati, da je z njim sodna pristojnost izključena. Sodišče prve
stopnje pa je 8. člen Pogodbe o nadzoru pravilno razlagalo, ko je
ugotovilo, da stranki s to določbo pogodbe nista izključili sodne
pristojnosti za odločanje o sporu med pravdnima strankama iz te
pogodbe. Pravdni stranki sta namreč v 8.členu pogodbe zapisali, da
morebitne spore prvenstveno rešuje arbitraža, v nasprotnem primeru pa
pristojno sodišče. Ravno zapis določbe pogodbe "v nasprotnem primeru
pa spore rešuje pristojno sodišče", pomeni ravno to, da se stranki
nista dogovorili za to, da za rešitev v sporih iz te pogodbe v
nobenem primeru ni pristojno sodišče. Določilo 8. člena pogodbe sicer
predstavlja dogovor pravdnih strank o možnosti rešitve spora tudi
pred arbitražo, vendar pa taka določba pogodbe nima procesnih
učinkov, kakršne predvideva 464. člen ZPP-ja. Zapisa določbe 8. člena
Pogodbe o nadzoru namreč ni mogoče razlagati tako, kot v pritožbi
ponuja drugi toženec. Tožeča stranka je v odgovoru na ugovor drugega
toženca trdila, da z 8. točko Pogodbe o nadzoru stranki nista
dogovorili izključne pristojnosti arbitraže in je določilo 8. točke
pogodbe razlagala tako, da je bilo z njo dogovorjeno, da je v primeru
nepredložitve spora arbitraži, pristojno odločati sodišče. Druga
tožena stranka na takšne trditve tožeče stranke oziroma na razlago 8.
točke pogodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni odgovorila.
Obe pravdni stranki sta se glede razlage pogodbe sklicevali na samo
vsebino pogodbe. Sodišče prve stopnje je po mnenju sodišča druge
stopnje sporno določbo pogodbe o nadzoru pravilno razlagalo, ko je
upoštevalo vsebino zapisa 8. točke pogodbe kot celoto in na podlagi
tega pravilno sklepalo, da s takšnim zapisom stranki nista izključili
sodne pristojnosti za odločanje o sporih iz te pogodbe med pravdnima
strankama. Zato je pravilen zaključek sodišča, da ta določba pogodbe
ne more imeti učinkov, kot je predpisana v 1. odst. 464. člena ZPP,
kot je drugi toženec v ugovoru predlagal.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zaključilo, da
sodna pristojnost v tem primeru ni izključena in ko tožbe ni zavrglo.
Odločitev sodišča prve stopnje je na tej podlagi, ki je odločilna v
tej zadevi, pravilna in so zato vsi nadaljnji razlogi sodišča prve
stopnje, ki jih je navajalo glede nadaljnje vsebine pogodbe odveč in
njihove pravilnosti zato pritožbeno sodišče ni presojalo.
Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in
potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnnje (2. točka 365. člena
ZPP).
Druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi
svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst.
154člena ZPP).
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 23. 8. 2009Nazaj na vrh ↑