VSL sklep I Cpg 911/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru

drugega toženca, da v sporu med njim in tožečo stranko ni pristojno

odločati sodišče, ker da je med pravdnima strankama dosežen dogovor,

da o sporu med strankama odloči arbitraža. Sodišče prve stopnje je

ugovor zavrnilo in odločilo, da je sodišče pristojno za odločanje v

sporu med tožečo stranko in drugim tožencem.

Proti temu sklepu je drugi toženec vložil pritožbo, v kateri

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodijani sklep spremeni in tožbo

zoper drugega toženca zavrže, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v pritožbi neutemeljeno

postavljena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo

določila Pogodbe o nadzoru, ki sta jo tožeča in drugi toženec

sklenila dne 2.9.2001 (priloga A2) in sicer določilo 8. člena te

pogodbe, ko je zaključilo, da s to določbe pogodbe stranki nista

izključili sodne pristojnosti. Arbitražna odločba ima nasproti

strankam moč pravnomočne sodne odločbe, če ni s pogodbo dogovorjeno,

da se lahko izpodija pred arbitražo višje stopnje (1. odst. 475.

člena ZPP). Iz te določbe ZPP izhaja, da ima le tak dogovor pravni

značaj dogovora o arbitraži, ki izključuje sodno pristojnost oziroma,

če je z njim predvidena dokončnost arbitražne odločbe v arbitražnem

postopku. Da bi imel arbitražni dogovor značaj arbitražnega dogovora,

ki izključuje sodno pristojnost, bi moralo iz njegove vsebine jasno

izhajati, da je z njim sodna pristojnost izključena. Sodišče prve

stopnje pa je 8. člen Pogodbe o nadzoru pravilno razlagalo, ko je

ugotovilo, da stranki s to določbo pogodbe nista izključili sodne

pristojnosti za odločanje o sporu med pravdnima strankama iz te

pogodbe. Pravdni stranki sta namreč v 8.členu pogodbe zapisali, da

morebitne spore prvenstveno rešuje arbitraža, v nasprotnem primeru pa

pristojno sodišče. Ravno zapis določbe pogodbe "v nasprotnem primeru

pa spore rešuje pristojno sodišče", pomeni ravno to, da se stranki

nista dogovorili za to, da za rešitev v sporih iz te pogodbe v

nobenem primeru ni pristojno sodišče. Določilo 8. člena pogodbe sicer

predstavlja dogovor pravdnih strank o možnosti rešitve spora tudi

pred arbitražo, vendar pa taka določba pogodbe nima procesnih

učinkov, kakršne predvideva 464. člen ZPP-ja. Zapisa določbe 8. člena

Pogodbe o nadzoru namreč ni mogoče razlagati tako, kot v pritožbi

ponuja drugi toženec. Tožeča stranka je v odgovoru na ugovor drugega

toženca trdila, da z 8. točko Pogodbe o nadzoru stranki nista

dogovorili izključne pristojnosti arbitraže in je določilo 8. točke

pogodbe razlagala tako, da je bilo z njo dogovorjeno, da je v primeru

nepredložitve spora arbitraži, pristojno odločati sodišče. Druga

tožena stranka na takšne trditve tožeče stranke oziroma na razlago 8.

točke pogodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni odgovorila.

Obe pravdni stranki sta se glede razlage pogodbe sklicevali na samo

vsebino pogodbe. Sodišče prve stopnje je po mnenju sodišča druge

stopnje sporno določbo pogodbe o nadzoru pravilno razlagalo, ko je

upoštevalo vsebino zapisa 8. točke pogodbe kot celoto in na podlagi

tega pravilno sklepalo, da s takšnim zapisom stranki nista izključili

sodne pristojnosti za odločanje o sporih iz te pogodbe med pravdnima

strankama. Zato je pravilen zaključek sodišča, da ta določba pogodbe

ne more imeti učinkov, kot je predpisana v 1. odst. 464. člena ZPP,

kot je drugi toženec v ugovoru predlagal.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zaključilo, da

sodna pristojnost v tem primeru ni izključena in ko tožbe ni zavrglo.

Odločitev sodišča prve stopnje je na tej podlagi, ki je odločilna v

tej zadevi, pravilna in so zato vsi nadaljnji razlogi sodišča prve

stopnje, ki jih je navajalo glede nadaljnje vsebine pogodbe odveč in

njihove pravilnosti zato pritožbeno sodišče ni presojalo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in

potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnnje (2. točka 365. člena

ZPP).

Druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi

svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst.

154člena ZPP).