475. člen ZPP

Značaj dogovora o arbitraži ima tako lahko le dogovor, po katerem je arbitražna odločba za stranki obvezujoča in dokončna. Iz vsebine arbitražnega dogovora mora jasno in izrecno izhajati, da je z njim sodna pristojnost izključena.

S pogodbenim določilom pravdni stranki nista jasno in izrecno izključili pristojnosti sodišča za reševanje sporov iz te pogodbe, ker je očitno predviden še nadaljnji postopek pred sodiščem. Tak zapis se zato ne more razlagati kot sporazum strank o tem, da spor predložita v reševanje izključno arbitraži.

Ker ZPP v 476. členu ne opredeljuje vsebine arbitražne odločbe, ki sme biti (le) v okviru razlogov iz 477. člena ZPP predmet preizkusa pred rednimi sodišči, lahko iz prvega odstavka 475. člena ZPP izpeljemo pravilo, da je predmet takšnega omejenega sodnega preizkusa vsaka arbitražna odločba, ki je po učinkih izenačena s pravnomočno sodbo.

Prav zato, ker je arbitražno reševanje sporov izjema od sicer ustavno določenega načina razreševanja sporov, mora biti tudi po mnenju pritožbenega sodišča morebitni dogovor o takem načinu reševanja sporov jasen in nedvoumen tako, da je iz njega brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki prav v zvezi z njunim konkretnim primerom dogovorili tak način reševanja spora.

V skladu s 1. odstavkom 475. člena ZPP ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe, če ni v pogodbi dogovorjeno, da se lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje. Iz te določbe ZPP izhaja, da ima pravni značaj dogovora o arbitraži le dogovor, v skladu s katerim ima arbitražna odločba enake učinke kot pravnomočna sodba. Tako mora biti tudi arbitražna odločba, enako kot pravnomočna sodba, za stranki obvezujoča in dokončna. Prav tako mora iz vsebine arbitražnega dogovora jasno izhajati, da je z njim sodna pristojnost izključena.

Dogovor strank mora biti jasen in določen v tem smislu, da je iz njega brez dvoma razvidno, da sta stranki prav za možnost sporov v zvezi z njunim konkretnim pravnim razmerjem, dogovorili pristojnost arbitraže in s tem v zvezi s konkretnim pravnim razmerjem izključili sodno pristojnost (1. odst. 475. čl. ZPP)

Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. Pravdni stranki sta se dogovorili, da morebitne spore o tehničnih ali drugih vprašanjih rešuje arbitražna komisija, s tem da z odločitvijo nezadovoljna stranka lahko sproži spor pred pristojnim sodiščem. Vendar ta člen (določba) ne predstavlja pogodbe o arbitraži v smislu ZPP, temveč le pogodbeno dogovorjeni alternativni način reševanja sporov. Arbitražna komisija, katere odločba nima moči pravnomočne sodbe, ni "drug organ" v smislu 388. člena ZOR. Zato revidentka z vložitvijo tožbe in imenovanjem arbitra ni pretrgala zastaranja.

Določba v dogovoru arbitraži, ki nasprotuje 1. odst. 475. člena ZPP ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno razlago 10. čl. gradbene pogodbe, v katerem sta pravdni stranki določili, da morebitne "spore iz pogodbe rešuje arbitražna komisija, če ta ne uspe, pa pristojno sodišče v Kopru", kot dogovor o arbitraži. Arbitražna odločba nasproti strankam ima moč pravnomočne sodbe. Dogovora torej ni mogoče šteti za veljaven dogovor o arbitraži, glede na to, da ne predvideva obvezujoče narave odločbe "arbitražne komisije".

Zahtevek na izpobijanje skupščinskih sklepov družbe z omejeno odgovornostjo je pravica, s katero družbeniki prosto razpolagajo. Zato lahko družbeniki s pogodbo določijo pristojnost domače arbitraže, za reševanje sporov o njihovih zahtevkih iz naslova izpodbijanja skupščinskih sklepov (1. odst. 460. člena ZPP).

Tudi v gospodarskih sporih omejitev dovoljenosti revizije ratione valoris velja le v premoženjskih sporih, v sporih iz drugih civilnopravnih razmerij pa ne. Spor o veljavnosti pogodbe o arbitraži ni premoženjski spor, zato je v teh sporih revizija dovoljena ne glede na to, s kakšno vrednostjo je označena vrednost spornega predmeta. Določba v dogovoru o arbitraži, ki nasprotuje prvemu odstavku 475. člena ZPP, ni nična, zaradi nje le dogovor o arbitraži ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost. Njegovo veljavnost je treba presojati po pravilih pogodbenega prava.

Bistvena značilnost arbitraže je, da je v primeru, ko je med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih in iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče. S tem, ko sta stranki v pogodbi sprejeli ureditev, po kateri je za rešitev spora pristojno sodišče, če tega ne reši komisija, pa ne pomeni, da sta stranki za ureditev spora predvideli arbitražo. S tem dogovorom zato ni bila izključena sodna pristojnost, marveč sta stranki le predvideli poskus sporazumne rešitve spora pred sodnim postopkom.

Iz besedila pogodbenega določila sledi, da odločitev "komisije" ni obvezna za stranki: če namreč reševanje spora s pomočjo "komisije" ne pripomore k rešitvi spora "ima nezadovoljna stranka pravico vložiti tožbo pred stalno arbitražo GZ Slovenije ali pred sodiščem v Sloveniji". In ker arbitražna odločba, ki sledi postopku pred arbitražo, ni priporočilo, temveč odločba, ki je enakovredna sodbi (475. čl. ZPP), prav to bistveno značilnost pa pogodbeni stranki odločitvi "komisije" odrekata, sporno pogodbeno določilo ni arbitražni dogovor, kakršnega ima v mislih ZPP.

Arbitri so citirano pogodbeno določilo razumeli, da arbitražni odločbi odreka pomen dokončnosti in izvršljivosti. Pritožbeno sodišče cit. pogodbenega določila ne presoja kot ničnega. Res je sicer, da pomen, ki so mu ga pripisali arbitri, nasprotuje 1. odst. 475. čl. ZPP, a takšen dogovor zato še ni ničen. Le pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost, nima. Takšen pomen ima lahko namreč le takšen aritražni dogovor, po katerem ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe. To je bistvena značilnost arbitražne odločbe. Če ji jo dogovor odreka, sploh ne gre za arbitražni dogovor.

Priložnostne arbitraže so (zasebna) razsodišča, za katerih postopanje veljajo posebna pravila, drugačna od tistih, ki jih procesni in materialni zakoni določajo za postopanje in odločanje sodišč. Zato sodišča v arbitražnem postopku, kljub dogovoru stranka, ne morejo opravljati funkcije arbitraže višje stopnje.

Ker arbitražna odločba, ki sledi postopku pred arbitražo, ni priporočilo, temveč odločba, ki je enakovredna sodbi, prav to bistveno značilnost pa pogodbeni stranki rešitvi komisije odrekata, sporno pogodbeno določilo ni arbitražni dogovor.

Pred prvim narokom lahko stranka ugovor iz 1. odst. 473. čl. ZPP/77 poda kadarkoli, ne glede na to, ali se je v vlogah morebiti spustila v obravnavanje glavne stvari ali ne. Predhodno vprašanje ne more biti vprašanje o obstoju kakšnih procesnih okoliščin, temveč le vprašanje materialnopravne narave, ki je del dejanske podlage sodne odločbe. Pristojnost sodišča (oziroma nepristojnost zaradi pristojnosti arbitraže) pa je procesno vprašanje, zato vprašanja obstoja ali veljavnosti arbitražne pogodbe ni mogoče reševati kot predhodno vprašanje. Stranka, ki meni, da mora o sporu odločati sodišče, lahko v primeru, ko je dogovorjeno reševanje spora pred arbitražo, vloži tožbo na sodišče šele potem, ko bo sodišče na podlagi njene tožbe v smislu 5. odst. 475. ali 476. čl. ZPP/77 razveljavilo pogodbo o arbitraži. Dokler arbitražna pogodba ni pravnomočno izrečena za neveljavno, je pristojnost arbitraže za stranke zavezujoča, sodna pot pa ni dopustna.

Arbitražna pogodba je samostojna pogodba, medtem ko je arbitražna klavzula sestavina druge materialnopravne pogodbe. Prenehanje veljavnosti arbitražne klavzule učinkuje ex nunc, to je od dneva sodbe, ko je sodišče izreklo, da je arbitražna klavzula nehala veljati, in sicer za naprej (pro futuro), medtem ko razveljavitev učinkuje ex tunc, to je od dneva pogodbe, in sicer za nazaj (pro praeterito).