VSL sodba I Cpg 1111/2003

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi:
a) v 1. točki izreka v delu, s katerim je sodišče obdržalo v veljavi
sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig
2000/02870, z dne 13.4.2000, v 1. točki izreka glede glavnice
1.875.415,37 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:
- 546.778,92 SIT od 15.9.1999 do plačila,
- 510.734,76 SIT od 9.11.1999 do plačila,
- 339.461,21 SIT od 7.12.1999 do plačila,
- 478.440,48 SIT od 9.1.2000 do plačila
in v 3. točki izreka sklepa o izvršbi
b) v 2. točki izreka
in se v tem delu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopna sodba v
nerazveljavljenem delu potrdi.
3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 200/02870, z dne

13.4.2000 v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo

plačilo 3.754.397,58 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- 546.778,92 SIT od 15.9.1999 do plačila,

- 510.734,76 SIT od 9.11.1999 do plačila,

- 339.461,21 SIT od 7.12.1999 do plačila,

- 478.440,48 SIT od 9.1.2000 do plačila,

- 842.700,58 SIT od 9.2.2000 do plačila,

- 607.337,36 SIT od 10.3.2000 do plačila,

- 428.944,35 SIT od 11.3.2000 do plačila,

z izvršilnini stroški v znesku 93.218,00 SIT. Toženi stranki je

naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku

292.868,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2003 do

plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne,

podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z očitkom pritožnika, da se izpodbijane

sodbe ne da preizkusiti v delu, s katerim je prvostopno sodišče

opredelilo predmet zahtevka tožeče stranke in sicer, da naj bi bila

podlaga tožbenemu zahtevku obveznost polačila davka na dodano

vrednost (DDV). Res je, da je prvostopno sodišče zahtevo opredelilo

kot plačilo 19% DDV v znesku 3.754.397,58 SIT, vendar je iz nadaljnje

opredelitve jasno razvidno, da predstavlja navedeni znesek seštevek

dela vtoževanih računov, ki jih je tožeča stranka izstavila toženi

stranki. Ti zneski pa po višini predstavljajo zneske, v višini

katerih je tožeča stranka na vtoževanih računih izkazovala obračunani

DDV. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku torej ni uveljavljanje DDV,

temveč računi tožeče stranke v višini, za katero tožeča stranka

zatrjuje, da ji tožena stranka obveznosti ni poravnala.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o

obveznostih po vtoževanih računih za mesece julij, avgust, september

in oktober 1999 (priloge A2 do A5). Kot je pravilno povzelo

prvostopno sodišče, je tožena stranka s tem v zvezi v pripravljalni

vlogi z dne 14.6.2002 potrdila pravilnost izračuna njene obveznosti

po citiranih računih, vendar je v tem delu zatrjevala, da je

obveznosti tožeči stranki v celoti poravnala in o tem tudi predložila

listinske dokaze. Ugotovitev prvostopnega sodišča s tem v zvezi, da

je tožena stranka prvotne navedbe kasneje zanikala s prisilnim

pobotom zneskov, ki naj bi predstavljali DDV, je protispisna, saj iz

trditev tožene stranke ni razbrati takšne trditvene podlage. S tem je

podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339.

člena ZPP in posledično razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. člena

ZPP. Ker tožena stranka v tem delu ne zanika utemeljenosti

obračunanih zneskov po vtoževanih računih, bo za odločitev o

utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka potrebno zgolj dokazno

preizkusiti trditve tožene stranke o plačilu vtoževanih zneskov po

teh računih.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na vtoževane račune

za mesece november in december 1999 in januar 2000. V zvezi s temi

računi je tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotovala s trditvijo,

da je tožeča stranka račune izstavila v previsokem znesku, sklicujoč

se na dogovor med pravdnima strankama, po katerem bi bila tožeča

stranka toženi stranki upravičena zaračunati zgolj znesek, ki ji ga

je tožena stranka posredovala s svojim obračunom, na katerega naj

torej ne bi vplivala obveznost tožeče stranke do plačila DDV v skladu

z Zakonom o davku na dodano vrednost (ZDDV). Pritožba neutemeljeno

očita, da je sodišče prve stopnje določbe ZDDV interpretiralo v

smislu, da urejajo razmerja med pogodbenima strankama glede

obveznosti plačila DDV. Prvostopno sodišče je s povzemanjem določb

ZDDV zgolj pravilno opredelilo, da sta obe pravdni stranki glede

opravljenih storitev zavezanki za plačilo DDV od opravljenih

storitev. Glede na kogentnost določb ZDDV na takšno obveznost

pogodbeni stranki ne moreta posegati z medsebojnim dogovorom.

Vsekakor pa je v okviru pogodbene avtonomije strank dogovor o višini

obveznosti ene stranke za opravljeno storitev nasprotne stranke.

Vprašanje utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je torej

potrebno obravnavati zgolj z vidika ali je tožeča stranka toženi

stranki pravilno zaračunala opravljeno storitev glede na medsebojno

pogodbo. Ker med pravdnima strankama niso sporni zneski, ki jih je

tožena stranka sporočila tožeči stranki kot podlago za izstavitev

računa, predstavlja preizkus pravilnosti izračunanih zneskov tožeče

stranke in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka zgolj vprašanje

pravilne razlage sklenjene pogodbe, kot vprašanje uporabe

materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da iz sklenjene pogodbe med

pravdnima strankama nesporno izhaja, da delež tožnice na skupnem neto

prihodku predstavlja ceno z vključenim DDV. Predmet dogovora med

pravdnima strankama v smislu cene je bil konkretizirano opredeljen

zgolj z vidika cene minute zveze, ki jo je tožena stranka

zaračunavala končnemu uporabniku v višini 130,00 SIT oziroma v

spornem obdobju 131,09 SIT. K tej storitvi, ki jo je tožena stranka v

okviru svojega pogodbenega razmerja zaračunavala končnemu porabniku,

pa je s svojim deležem prispevala tudi tožeča stranka, saj je v

skladu s pogodbo med pravdnima strankama v okviru svoje dejavnosti

izvrševala medsebojne pogovore s končnimi uporabniki, iz katerega je

toženi stranki nastala terjatev do končnega uporabnika. Iz tega

vidika je torej napačna trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni

ničesar dodala k storitvi tožene stranke in naj bi bili izstavljeni

računi zgolj z namenom izplačila dogovorjenega dobička. Delež, ki ga

je v skladu s pogodbo tožeča stranka zaračunala toženi stranki,

predstavlja ceno storitve, s katero je toženi stranki zagotovila

realizacijo prihodka od končnih uporabnikov. Z vidika tožene stranke

pa predstavlja znesek, ki ga je morala plačati tožeči stranki, njen

dejanski strošek, na osnovi katerega se je njen prihodek iz

zaračunane storitve končnemu uporabniku zmanjšal na delež, ki je v

skladu z dogovorom med pravdnima strankama predstavljal ekvivalent

njenemu prispevku h končni realizaciji. S tem, ko sta pravdni stranki

pogodbeno dogovorili delež tožene stranke v višini 30% od skupnega

neto prihodka (oziroma 40% v primeru polavtomatskega dostopa) je v

takem dogovoru implicitno vsebovan dogovor, da je delež tožeče

stranke 70% (oziroma 60%). Zgolj iz dejstva, da sta pogodbeni stranki

s pogodbo opredelili ceno storitve, ki jo bo tožena stranka

zaračunavala končnemu uporabniku v netto višini, torej brez DDV, ni

mogoče sklepati na to, od kakšne davčne osnove bo tožeča stranka

obračunavala DDV pri izstavitvi računov toženi stranki. Tožena

stranka pri tem zastopa stališče, da bi tožeča stranka morala na

podlagi podatkov obračuna tožene stranke, kot osnove za izstavitev

računa, znesek DDV obračunati po preračunani stopnji v smislu s 37.

člena Pravilnika o izvajanju ZDDV. Takšno stališče po mnenju

pritožbenega sodišča ni pravilno. Pritožnik se sicer sam sklicuje na

neto princip obdavčevanja storitev z DDV, ki je realiziran v 40.

členu ZDDV, po katerem sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne

obveznosti odbiti DDV, ki ga je plačal pri nabavah blaga oziroma

storitev od drugega davčnega zavezanca. Ob že obrazloženem, da

predstavlja zaračunani znesek tožeče stranke ceno njene storitve

toženi stranki, je torej pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da

bi tožena stranka bila upravičena od svoje davčne obveznosti odbiti

vstopni DDV, ki ga je plačala za storitev, ki jo je opravila tožeča

stranka. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki v vtoževanih

računih k znesku, ki ji ga je posredovala tožena stranka ob

upoštevanju dogovorjenega deleža od skupnega prihodka, obračunala

tudi 19% DDV, je tožena stranka torej imela možnost, da tako

obračunani znesek DDV upošteva kot odbitno postavko pri izkazovanju

svoje davčne obveznosti iz računov, ki jih je izstavila končnemu

uporabniku. Na ta način je bil torej zagotovljen nevtralni princip

obračuna DDV, na katerega se sklicuje pritožnik, hkrati pa je bilo s

tem ohranjeno dogovorjeno razmerje med pravdnima strankama, kot

deleža od skupnega neto prihodka. Res je, da davčni zavezanec ni

dolžan izkoristiti upravičenja iz naslova vstopnega davka, vendar

zgolj na osnovi tega ni mogoče na drugačen način razlagati vsebino

sklenjene pogodbe med pravdnima strankama. Pritožnik se v pritožbi

sicer sklicuje na določbo 71. in 99. člena ZOR, kot rečeno pa iz

pogodbenega dogovora o ceni storitve, ki jo je zaračunavala tožena

stranka končnemu uporabniku, ni mogoče sklepati na dogovor o ceni

storitve, ki jo je zaračunavala tožeča stranka toženi stranki.

Prvostopno sodišče je tako pravilno razlagalo določila pogodbe, ki

ceno storitve tožeče stranke določa z opredelitvijo deleža od

skupnega netto prihodka tako, da je bila tožeča stranka upravičena

znesek, ki ji ga je sporočila tožena stranka kot obračun storitev,

povečati za 19% DDV. Če bi tožena stranka nameravala dokazati

drugačen pomen besedila pogodbe (2. odst. 99. člena) pa bi morala

ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti ustrezne dokaze.

Zgolj trditve pritožnika o drugačnem načinu izstavljanja računov

točeče stranke v času pred spornim obdobjem pa ne predstavlja

ustrezne trditvene podlage v tem smislu. Ker samo besedilo pogodbe ne

daje podlage za drugačno razlago (1. odst. 99. člena ZOR), je torej

neutemeljen očitek pritožnika o zmotni uporabi materialnega prava pri

odločitvi prvostopnega sodišča.

Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da je zavrnilo stališče do

materialnopravne razlage pogodb, ki jih je sklepala tožena stranka,

kot jo ponuja v tem postopku pritožnik, zavzelo že v večih primerih z

enakim predmetom spora (npr. I Cpg 1449/2001 in I Cpg 64/2002), pri

čemer pritožnikove navedbe ne nudijo opore za odstopanje od tako

izoblikovane sodne prakse tega sodišča.

Ker v navedenem delu pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega

preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev

pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353.

člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165.

člena ZPP.