VSL sodba I Cpg 533/2003

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko v

višini 75.586.682,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1990

do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov

tožene stranke v znesku 1.560.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 15.1.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi

zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe

materialnega prava in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje

prvostopnemu sodišču.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni

odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z ugotovitvijo

utemeljenosti ugovora tožene stranke, da je bila menica, ki je

podlaga tožbenemu zahtevku, izpolnjena mimo pooblastil iz menične

izjave z dne 1.1.1990. Prvostopno sodišče je pri takem sklepanju

izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev:

- pravna prednica tožeče stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) je s

strani izdajatelja E., p.o. Begunje prejela dve bianco menici v

zavarovanje kreditnih pogodb, skupaj s pooblastilom za izpolnitev

prejetih menic, razvidnega iz izjave z dne 1.1.1990 (A2);

- bianco menici sta bili avalirani s strani pravnega prednika tožene

stranke ( v nadaljevanju tožena stranka);

-tožeča stranka je prvo menico izpolnila dne 9.5.1990 in jo

predložila na vnovčenje v celotnem pogodbenem znesku 77.866.331,10

din, pri čemer je bila tožeča stranka po tej menici poplačana samo v

znesku 2.279.648,70 din;

- v višini neizplačanega zneska po prvi menici je tožeča stranka

izpolnila tudi drugo menico v znesku 75.586.682,70 din; ugotovitev

obveznosti v tej višini tožeča stranka v tem postopku uveljavlja od

tožene stranke kot avalista.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim izhodiščem

prvostopnega sodišča, da je avalist upravičen do ugovora iz

neposrednega odnosa izdajatelja menice, katerega obveznost je avalist

zavaroval, in prejemnikom menice kot meničnega upnika. Avalist

odgovarja enako kakor tisti, za katerega je porok (1. odstavek 31.

člena Zakona o menici). 2. odstavek 31. člena Zakona o menici sicer

omejuje ugovore avalista, vendar so ugovori izrecno dopustni, v

kolikor se nanašajo na ničnost zaveze zaradi formalne pomanjkljivosti

zaveze, za katero je porok. V kolikor gre za tovrstne ugovore, se

menični upnik ne more sklicevati na abstraktnost avalistove zaveze.

Takšen ugovor predstavlja tudi ugovor, da je prejemnik izpolnil

bianco menico v nasprotju z izdanim meničnim pooblastilom, s katerim

je bila opredeljena njegova pravica do izpolnitve manjkajočih

meničnih sestavin. Po vsebini gre v tem primeru za ugovor nepoštene

pridobitve menice v smislu 1. odst. 16. čl. Zakona o menici, katerega

lahko uveljavlja vsak menični zavezanec, torej tudi avalist. V

kolikor se ugovor nanaša na nepravilno izpolnitev menice, ki jo je

storil imetnik menice, gre torej že po definiciji za nepošteno

pridobitev menice, zato je tovrstne ugovore poleg izdajatelju menice,

potrebno v celoti priznati tudi avalistu.

Pravilno je tudi sklepanje prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka

z izpolnitvijo sporne menice ravnala v nasprotju s podanim

pooblastilom, ki izhaja iz izjave z dne 1.1.1990 (A2). Iz menične

izjave izhaja jasno upravičenje tožeče stranke, da po zapadlosti

obveznosti izdajatelja menice izpolni menice do višine zapadlih in

neporavnanih obveznosti. S takšnim pooblastilom je tožnik pridobil

jamstvo, da bo v primeru neplačila pogodbenih obveznosti prišel do

poplačila z vnovčenjem menic, ki so dane v zavarovanje. Ta postopek

mu je glede na načela in postopke, ki veljajo v meničnem pravu,

omogočal hitrejši način poplačila, kot če bi se tožnik moral

poslužiti sodnega uveljavljanja terjatve iz naslova temeljnega posla,

ki je bil predmet zavarovanja z menico. Izročitev bianco menice v

zavarovanje tako samo po sebi pomeni, da je prejemnik menice

upravičen menico (oziroma več menic) izpolniti samo do višine

zavarovane terjatve. Z izpolnitvijo bianco menice pridobi menica vse

lastnosti menice z učinkom za vse meničnopravne zavezance. Glede na

namen zavarovanja z bianco menico torej imetnik menice v okviru

danega pooblastila sme ustvariti obveznost iz menice za menične

zavezance samo do višine terjatve, ki je na ta način zavarovana.

Znesek na menici torej ne sme presegati zneska obveznosti iz

zavarovanega posla. Enako velja tudi v primeru, če je v zavarovanje

istočasno ponujeno več bianco menic. Pooblaščenec sme menice

izpolniti samo na ta način, da skupni znesek vseh izpolnjenih menic

ne presega zneska zavarovane terjatve. Ob dejstvu, da je tožeča

stranka na znesek pogodbeno neizpolnjenih obveznosti izpolnila prvo

menico, iz katere ni bila v celoti poplačana, je z izpolnitvijo druge

menice do višine nevnovčenega zneska po prvi menici, tudi po mnenju

pritožbenega sodišča, ravnala v nasprotju s pooblastilom z dne

1.1.1990. Z izpolnitvijo sporne menice je tožeča stranka tako

ustvarila menično obveznost za menične zavezance, ki (ob hkratnem

obstoju že izpolnjene prve menice) za njen celoten znesek presega

obveznost, v zavarovanje katere je bila izročena. Tožeča stranka

namreč menice, ki jo je izpolnila 9.5.1990 in je bila delno vnovčena,

ni vrnila izdajatelju, temveč obveznost iz navedene menice uveljavlja

kot samostojno terjatev v drugem pravdnem postopku. Tak način

izpolnitve bianco menice se torej v ničemer ne razlikuje od primera,

ko bi imetnik menice menični znesek izpolnil v višjem znesku, kot je

dano pooblastilo. Zgolj dejstvo, da po prvi menici ni bila v celoti

poplačana, tožeči stranki dano pooblastilo ne daje upravičenja z

izpolnitvijo nove menice ustvariti novo menično zavezo. Takega

upravičenja tožniku ne daje niti okoliščina uvedbe stečajnega

postopka tako nad izdajateljem menice kot tudi nad toženo stranko kot

avalistom. Nemožnost polnega poplačila zaradi stečaja izdajatelja

menice sicer na obseg porokove obveznosti ne vpliva, saj porok še

vedno odgovarja za celoten znesek obveznosti (2.odst.1007.čl. ZOR). V

primeru stečaja poroka pa bo menični upnik lahko iz naslova

avalistove zaveze sorazmerno poplačan v skladu s pravili stečajnega

postopka samo, v kolikor bo izkazal obstoj tovrstne zaveze.

Vprašanje preseganja danega pooblastila, ki je ključno za ugotovitev

obstoja menične zaveze toženca, je potrebno presojati izključno v

okviru samega pooblastila, iz katerega je razvidno, da zavarovanje z

dvema bianco menicama tožeči stranki ni zagotavljalo večkratnega

jamstva za zavarovane obveznosti, temveč zgolj zavarovanje v obliki

nastanka menične zaveze, ki ne presega zneska zavarovane terjatve.

Zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnika, da bi o neizkazanem

namenu izdaje menic za vodenje večih pravdnih postopkov v smeri

poplačila sodišče lahko sklepalo le ob pravnomočni odločitvi v zvezi

z menico, ki je predmet drugega postopka. Sodišče je v tem postopku

odločalo o utemeljenosti terjatve iz menice, ki je bila s strani

tožeče stranke izpolnjena po izpolnitvi (in delnem poplačilu) prve

menice na celoten znesek obveznosti iz temeljnega posla. Te

okoliščine pa so glede na obrazloženo zadostna podlaga za odločitev,

zato le-ta ne more biti odvisna od uspeha tožeče stranke v postopku,

v katerem uveljavlja terjatev iz druge menice. Tako se izkaže, da je

prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka sporno

menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom izdajatelja menice, zato

je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek

tožnika zavrnilo.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo

bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti

(2. odstavek 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je prvostopno

sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo

materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz

izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi nastale pritožbene

stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena

ZPP).