VSL sodba I Cpg 760/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo na plačilo 701.625,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega leasing

obroka v plačilo do plačila. S sodbo pa je toženi stranki naložilo,

da mora tožeči stranki plačati 300.436,07 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.3.1994 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v

znesku 235.546,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2002 do

plačila v osmih dneh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala

pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala

spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno

posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve

prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo škode zaradi

neizpolnitve pogodbene obveznosti vračila osebnega vozila po leasing

pogodbi, so odločilna v izpodbijani sodbi ugotovljena in v pritožbi

neprerekana sledeča dejstva:

-da je tožena stranka kot leasingojemalec po leasing pogodbi z dne

9.2.1993 od tožeče stranke kot leasingodajalca prejela vozilo

Mitsubishi Mirage,

-da je tožena stranka dne 31.3.1993 navedeno vozilo oddala v najem

R.D., ki vozila ni vrnil,

-da leasing pogodba ni bila razdrta,

-da je leasing pogodba potekla,

-da tožena stranka po preteku leasing pogodbe vozila ni vrnila tožeči

stranki (kar je bilo objektivno nemogoče, ker ga njej ni vrnil D.),

niti ni vozila odkupila po dogovorjeni odkupni ceni.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je pravilen materialnopravni

zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odškodninsko

odgovorna tožeči stranki zaradi kršitve leasing pogodbe (nevračila

vozila po preteku pogodbe oziroma neplačila dogovorjene odkupne cene

vozila). Po 3. odst. 581. čl. ZOR je namreč najemnik

(leasingojemalec) odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker je v zakup

vzeto stvar uporabljal v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom, ne

glede na to, ali jo je uporabljal sam ali nekdo, ki je delal po

njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je on omogočil

rabo stvari. Na podlagi citiranega določila je torej tožena stranka

kot najemnik in leasignojemalec objektivno odgovorna za škodo,

nastalo tožeči stranki, čeprav je do nje prišlo zaradi nedopustnega

ravnanja A.B., kateremu je uporabo vozila omogočila tožena stranka.

Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožena

stranka ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki, ker ji ni mogoče

očitati krivde. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 354. čl. ZOR, po

katerem obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča

zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Tožena stranka

trdi, da ni odgovorna za protipravno ravnanje D., kateremu je sicer

dala v uporabo sporno vozilo, vendar prav določilo 3. odst. 581. čl.

ZOR izključuje uporabo 354. čl. ZOR. Kot povedano, je tožena stranka

kot leasingojemalec spornega vozila objektivno odgovorna za ravnanje

tretjega v nasprotju s pogodbenimi določili leasing pogodbe, kateremu

je omogočila uporabo spornega vozila. Glede na navedeno je

prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost

tožene stranke za kršitev leasing pogodbe. Ker višine škode tožena

stranka ni prerekala, je odločitev prvostopenjskega sodišča

materialnopravno pravilna.

Neutemeljen je tudi pritožbeni pomislek o pravilnosti odločitve

prvostopenjskega sodišča, naj tožena stranka plača tožeči stranki

vtoževano terjatev na račun tožničinega pooblaščenca. Slednji je

namreč predložil pooblastilo tožeče stranke (priloga A1), iz katerega

izhaja, da sme pooblaščenec zanjo sprejemati tudi denar. Tako

pooblastilo pa je tudi po materialnem pravu dopustno (primerjaj 18.

čl. Zakona o odvetništvu in 754. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na

katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP),

zato je toženčevo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst.

165čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Ker tožena

stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene

stroške.