581. člen ZOR

Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP. Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delo

Ob izpraznitvi poslovnega prostora, glede katerega je bila sklenjena najemna pogodba, je bil toženec dolžan vzpostaviti stanje, v kakršnem ga je prejel, razen kolikor je šlo za poslabšanje zaradi poteka časa in normalne rabe.

Niti ZGO-1 niti ZUP za vodenje inšpekcijskega postopka ne predpisujeta obveznega skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak je odločitev o tem prepuščena upravnemu organu na podlagi predhodne ugotovitve, ali so za kaj takega izpolnjeni pogoji. V primeru vodenja inšpekcijskih postopkov, ki so opredeljeni kot nujni ukrepi v javnem interesu v smislu ZUP, bo odločitev o vrsti postopka odvisna od odgovora na vprašanje, ali gre za ravnanja, ki jih ni mogoče odlagati. Ali je zakupna pogodba kot pogodba obligacijskega prava lahko dokazilo o razpolaganju z zemljiščem v smislu izkazovanja zakupnikove pravice, da na njem gradi, je odvisno od vsebine same pogodbe, v kateri lahko zakupodajalec kot lastnik zemljišča zakupniku dovoli postavitev objekta na zemljišču, ki ga je ta prevzel v zakup (najem). Po 3. odstavku 24. člena ZIN ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku le zavezanec. Ker je stranka vsaka fizična in pravna oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (1. odstavek 42. člena ZUP), taka opredelitev ne izključuje tretjih oseb od sodelovanja v postopku kot stranskih udeležencev pod pogoji iz 43. člena ZUP.

Pravnomočno je zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je najemno razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno traja. Iz samega pojma najemne pogodbe (567. člen ZOR) izhaja, da zakupnik sme uporabljati tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo (581. člen ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno zakupnino (583. člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar pripada po pogodbi, ne gre za uporabo tuje stvari in zato ne pridejo v poštev določila ZOR o neupravičeni pridobitvi (210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi lahko zahtevala le plačilo najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni zahtevala in tudi za obračuna vtoževanega zneska ni navedla, da bi bil v skladu z najemno pogodbo. Tudi dejanska podlaga tožbe ne meri na plačilo najemnine v skladu s pogodbo.

Po 3. odst. 581. čl. ZOR je namreč najemnik (leasingojemalec) odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker je v zakup vzeto stvar uporabljal v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom, ne glede na to, ali jo je uporabljal sam ali nekdo, ki je delal po njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je on omogočil rabo stvari. Na podlagi citiranega določila je torej tožena stranka kot najemnik in leasignojemalec objektivno odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki, čeprav je do nje prišlo zaradi nedopustnega ravnanja D., kateremu je uporabo vozila omogočila tožena stranka. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki, ker ji ni mogoče očitati krivde. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 354. čl. ZOR, po katerem obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Tožena stranka trdi, da ni odgovorna za protipravno ravnanje A.B., kateremu je sicer dala v uporabo sporno vozilo, vendar prav določilo 3. odst. 581. čl. ZOR izključuje uporabo 354. čl. ZOR.

Pravilno je materialnopravno stališče o veljavnosti zakupne pogodbe ne glede na to, ali je bil zakupodajalec lastnik zemljišča ali ne. Pogodba o zakupu je pogodba obligacijskega prava. Pravice in obveznosti iz pogodbe zato nastanejo samo za pogodbeni stranki. Lastninska pravica zakupodajalca na stvari, ki jo daje v zakup, zaradi tega ni pogoj za veljavnost pogodbe.

Rabo v najem dane stvari ureja določba 581. člena ZOR, iz katere pa ne izhaja, da bi bil najemnik vedno dolžan stvar uporabljati. Ravno zato je pri presoji tega, ali je neobratovanje s stvarjo pogodbi nasprotna raba, potrebno izhajati iz konkretnega pogodbenega razmerja oziroma iz namena, ki sta ga stranki zasledovali pri sklenitvi pogodbe. Ker se je najemnik zavezal, da bodo vlečnice in naprave delovale in da bodo smučišča urejena vselej, ko bodo vremenske razmere to omogočale, neizpolnitev te obveznosti predstavlja ravnanje v nasprotju s pogodbo.

Po prvem odstavku 598. člena ZOR res zakup preneha po samem zakonu, ko je v zakup vzeta stvar uničena zaradi kakšnega primera višje sile. Tožena stranka je sicer zaradi protipravne odtujitve vozila res izgubila posest in možnost uporabe vozila, vendar v konkretnem primeru ne gre za uničenje predmeta zakupa, kot ga ima v mislih citirano zakonito določilo.

Zakupna pogodba, ki je bila sklenjena v letu 1979, ni nična zaradi sprejetja nove ustave v letu 1991, dokler ne bo sprejet nov Zakon o rudarstvu (Ur. list RS 17/75). Če je tožena stranka - krajevna skupnost kot zakupnik s prodajo peska drugim kršila pogodbo, je to potrebno presojati po čl. 581/2 ZOR in ne po čl. 124 ZOR.