VSK sklep Kp 460/2005

Pritožbi obtoženih P. K. in H. S. se kot neutemeljeni z a v r n e t a .

Z izpodbijanima odločbama je predsednik senata prvostopenjskega sodišča zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju podala obtoženca dne 9.10.2005, vloženi pa sta zoper sklepa Okrožnega sodišča v K. opr. št. Ks 613/2005 in 614/2005 z dne 26.9.2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v K. opr. št. Kp 421/2005 z dne 6.10.2005, zavrgel.

Zoper sklepa se s povsem identičnima pritožbama pritožujeta obtoženca. Menita, da je sodišče ravnalo v nasprotju s 15. čl., 4. odst. 420. čl. in 2. odst. 422. čl. Zakona o kazenskem postopku, prav tako pa naj bi prekršilo njuno pravico do sodnega varstva, katere jamstvo zagotavlja 23. čl. Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep prvostopenjskega razveljavi in zahtevo za varstvo zakonitosti posreduje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije tako, kakor to določa kazenski postopkovnik.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev predsednika senata prvostopenjskega sodišča pravilna. 4. odst. 420. čl. natančno določa, zoper katere odločbe se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, med te odločbe pa sklep o podaljšanju pripora, v kolikor ne gre za podaljšanje pripora po vložitvi obtožbe, ne sodi, tako, kakor je o tem že pravilno razlogovalo prvostopenjsko sodišče. Res je sicer, kar navajata obtoženca, da je bila obtožnica vložena že v oktobru mesecu leta 2003, vendar pa je mogoče izredno pravno sredstvo zoper sklep o podaljšanju pripora vložiti samo zoper prvi sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, ne pa morebiti tudi zoper vse ostale. Res je tudi to, kar navajata obtoženca, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, vendar pa je naziranje obtožencev, da sta upravičeni osebi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nepravilno, saj jima tako funkcijo odreka dejstvo, da sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zoper odločbo, zoper katero takega pravnega sredstva ni moč vložiti. Tako je tudi neutemeljen tisti očitek, kjer obtoženca menita, da bi za presojo o tem, ali je njuna zahteva upravičena ali ne, bil pristojen edinole zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, ne pa predsednik senata. Tudi tako naziranje obeh pritožnikov ne drži, saj je po 2. odst. 422. čl. ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje upravičen zavreči s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice ali če je prepozna. Zaradi navedenega sledi, da je povsem pravilna odločitev predsednika senata prvostopenjskega sodišča, ko je zahtevi za varstvo zakonitosti obeh obtožencev zavrgel potem, ko je ugotovil, da obtoženca pravice vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, zoper katerega takega izrednega pravnega sredstva ni moč vložiti, nimata.

Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tedaj na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP pritožbi obtožencu zoper uvodoma navedeni sklep kot neutemeljeni zavrniti.