VSM sklep I Cp 3002/2005

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v
i .
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega
postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče zavrnilo podrejeni

(eventualni) tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer, da je

drugotoženka dolžna povrniti tožeči stranki 202.116,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je

podrobneje razvidno iz izreka prvostopne sodbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi

relativne bistvene kršitve določb postopka, s pritožbenim

predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe.

Drugotoženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Dejstvo je, da je tožeča stranka s tožbo z dne 15.07.2005

tožbeni zahtevek proti drugotoženki, zaradi vrnitve

202.116,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih

določenih zneskov, postavila kot podredni tožbeni zahtevek,

ker je v tožbi izrecno zapisala: "V kolikor ne bi bilo

ugodeno primarnemu zahtevku, pa tožeča stranka predlaga, da

sodišče ugodi podrejenemu zahtevku." Primarni zahtevek pa je

bil postavljen proti prvotoženki, pri čemer je tožeča

stranka tako proti prvotoženki kot drugotoženki uveljavljala

isti zahtevek. Tak zahtevek tožeče stranke je procesnopravno

potrebno obravnavati kot podrejeno (eventualno)

sosporništvo. Po določbi prvega odstavka 192. člena ZPP namreč lahko

tožeča stranka s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da

zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu,

če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi

naveden pred njim. Tožba proti eventualnemu sosporniku je torej

vložena pogojno. To pa pomeni, da sodišče presoja utemeljenost

zahtevka proti podrejenemu (naslednjemu) tožencu le, če je

pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvemu tožencu.

V danem primeru pa temu ni tako, ker je prvostopno sodišče s

pravnomočno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče

stranke proti prvotoženki. Tako pa se pokaže, da je

prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbo prvega

odstavka 192. člena ZPP, kar pa je vplivalo na zakonitost in

pravilnost izpodbijane sodbe. S tako kršitvijo je sodišče

prve stopnje zagrešilo po pritožbi uveljavljano relativno

bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339.

člena ZPP in zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz

izreka tega sklepa (354. člen ZPP).

Tožeča stranka kljub dejstvu, da je s pritožbo uspela, sama

krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker le-teh glede

na rešitev zadeve ni mogoče naprtiti nobeni od toženk, pri

čemer tožeča stranka z izdajo izpodbijane sodbe tudi ni

imela nobenih stroškov, katerih ni dolžna plačati že

prvotoženka na podlagi zamudne sodbe.