VSK sodba I Cp 672/2004

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se v prvem odstavku prve točke izreka sodbe za zneskom, za poplačilo katerega je dolžan hipotekarni dolžnik dopustiti prodajo nepremičnin, doda besedilo: "vendar največ do zneska tolarske protivrednosti 450.000 ATS".
V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 17.875,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje do plačila.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan kot hipotekarni dolžnik dopustiti prodajo parcel št. 15/2, 348/1, 348/7, 14/3 in 9/1, ki so vpisane v vl.št. 222 k.o. R., za poplačilo terjatve tožeče stranke, ki jo ta ima do V.F. na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kopru z dne 13.04.2001 opr.št. P 373/95 in sicer v znesku 141.488 ATS oziroma 10.282,33 EUR v tolarski protivrednosti na dan plačila s 15% letnimi obrestmi od 24.02.1994 do do plačila in v znesku 150.971,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.04.2001 dalje do plačila. Toženec B.F. pa se te obveznosti oprosti, če navedeno terjatev skupaj z obrestmi plača tožeči stranki v istem roku. Višji tožbeni zahtevek v zvezi z obrestmi je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 298.165,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.03.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je toženčeva žena V.F. najela kredit v višini 150.000 ATS, vendar pa je toženec že na prvi stopnji ugovarjal, da pravna podlaga ni kreditna pogodba, ker ta ni obstajala glede na 1066.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki opredeljuje oblike in vsebino kreditne pogodbe. V konkretnem primeru ponudba tožeče stranke, ki jo je sodišče štelo kot posojilno pogodbo, sploh ni podpisana, zato nima pravnega učinka. Pritožnik šteje kot nedokazano tudi, da je tožeča stranka škodo plačala kreditodajalcu. Gotovo tožeči stranki ni bilo nemogoče predložiti ustrezne bančne naloge o plačilu odškodnine, ki bi nesporno dokazovali plačilo škode banki. V nadaljevanju pritožbe pa navaja še, da iz sklenjene zastavne pogodbe izhaja, da hipoteka glasi na znesek 450.000 ATS. Ta znesek je enak znesku zavarovalnine iz pogodbe o zavarovanju posojila, zato bi po mnenju pritožnika hipotekarna terjatev smela glasiti zgolj na znesek in v besedilu, kakor izhaja iz 2.čl. zastavne pogodbe. Po mnenju pritožbe pa gre v zadevi še za "res iudicata", saj je tožeča stranka plačilo izterjala že s sodbo na podlagi pripoznave opr.št. P 373/95 zoper osebno dolžnico V.F. in ima na tej podlagi izvršilni naslov za isto terjatev. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba je utemeljena le v obsegu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženčeva žena V.F. na podlagi (podpisane) vloge z dne 11.06.1992, s katero je zaprosila za posojilo (priloga A3 spisa), to posojilo tudi dejansko dobila, saj ni sporno niti za pritožnika, da ji je bilo izplačano. Pogodba je bila torej realizirana, zato so toženčeve trditve o tem, da pogodbe ni bilo, neutemeljene. Tudi ne drži, da tožeča stranka ni dokazala, da je banki škodo plačala. Tožeča stranka je izplačilo škode dokazovala z listinami in sicer s poročilom o izplačani odškodnini (priloga A7 spisa) in plačilnim nalogom banke (priloga A7 spisa), naknadno pa še z dnevnim izpiskom (priloga A24 spisa), ki izkazuje obremenitev računa tožeče stranke za znesek 141.488 ATS in stroške. Tožeča stranka je v postopku pojasnila, da je sistem plačevanja škod banki potekal tako, da so se škode poplačevale z računa tožeče stranke, ki ga je slednja imela pri banki. Po odobritvi odškodninskega zahtevka je tožeča stranka banki dala nalog za poplačilo škode (priloga A7 spisa). Tudi ne drži, da gre v obravnavani zadevi "za res iudicata". Res je sicer tožeča stranka dosegla zoper dolžnico V.F. izdajo sodbe, s katero ji je bilo naloženo plačilo denarnega zneska, za izterjavo katerega je v obravnavanem postopku tožeča stranka terjala od toženca B.F. prodajo njegovih nepremičnin. Ne gre pa za ista zahtevka. Sodba, izdana zoper toženčevo ženo, le-tej nalaga plačilo dolga, v obravnavani zadevi pa gre za hipotekarno tožbo, s katero zastavni upnik zahteva od hipotekarnega dolžnika, da dopusti prodajo svoje nepremičnine in da naj se iz dosežene kupnine poplača terjatev, izkazana s prej navedeno sodbo.

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je pri nepremičninah, katerih prodajo se s tožbo zahteva, v korist tožeče stranke po zastavni pogodbi z dne 29.05.1992 št. 2/92-51/A vknjižena zastavna pravica le za znesek tolarske protivrednosti 450.000 ATS, kar je skladno tudi s 3.členom zastavne pogodbe. Gre torej za maksimalno hipoteko, zato je upnik (tožeča stranka) upravičen, da se za svojo terjatev iz zastavne pogodbe poplača le do višine vpisanega najvišjega zneska. Maksimalna hipoteka namreč omejuje jamčevanje zastavljene nepremičnine za terjatve do najvišjega vpisanega zneska (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A11 spisa). Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dodalo navedeno omejitev (2.tč. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba tožene stranke je bila utemeljena v manjšem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ki ji najmanj lahko gredo, to je 125 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter 10 točk za poročilo stranki. Skupaj je tako dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 17.875,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje do plačila. Ker delno spremenjena prvostopenjska sodba ne posega bistveno v uspeh strank v pravdi, pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških prvostopenjskega postopka ni posegalo.