VSK sodba I Cp 476/2004

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pogodba št. 464-1/86 z dne 19.02.1987 o oddaji stavbnega zemljišča parc.št. 1685/25 v izmeri 580 m2 in dela parc.št. 1685/30 v približni izmeri 120 m2 kot funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši na zemljišču parc.št. 2486 k.o. P.II, nična in da na parc.št. 1437/2 in parc.št. 1437/6 vl.št. E-2 k.o. P. ne obstoji pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na parc.št. 1436/4 vl.št. E-2 k.o. P.; in da so tožene stranke D.K., J.C. in A.C. dolžne tožeči stranki Občini P. v 15-ih dneh izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo sledeče vsebine:"D.K., J.C. in A.C. dovoljujemo, da se v zemljiški knjigi izbriše pravica uporabe na parcelah št. 1437/2 in 1437/6 vl.št. E-2 k.o. P. v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na parc.št. 1436/4 vl.št. E-2 k.o. P.", sicer bo tako listino nadomestila ta sodba ter da so D.K., J.C. in A.C. dolžni tožeči stranki izročiti nepremičnine parc. št. 1437/2 in 1437/6 k.o. P. in tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, odmerjene na 528.302,06 SIT. Ugotovilo je, da v času pravnega posla veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih veljavnosti pogodb o oddaji funkcionalnega zemljišča ni dodatno pogojeval z javnim razpisom, saj je v 2.odst. 51.čl. določeno, da se brez javnega razpisa odda stavbno zemljišče, ki je potrebno za smotrno izkoriščanje ali za zaokrožitev stavbnega zemljišča, torej funkcionalno zemljišče. Predmetno zemljišče pa je funkcionalno zemljišče. Nadalje je tudi ugotovilo, da je postopek oddaje funkcionalnega zemljišča izpeljala tožeča stranka in četudi bi bila pogodba nična, sodišče ne more dati pravnega varstva stranki, ki je sama ničnost zakrivila. Vrnitvenemu zahtevku pa sodišče prve stopnje niti ne bi moglo ugoditi, kajti nepoštena stranka pogodbe v nobenem primeru od poštene stranke ne bi mogla zahtevati tisto, kar je prejela pri izpolnitvi pogodbe. Stranka, ki v svojem poslovanju postopa v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja namreč ne more zahtevati sodnega varstva glede zahtevka, ki izvira iz takega poslovanja.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Predvsem sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, obrazložitev v zvezi z dejanskim stanjem pa po mnenju pritožbe predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker gre za odločilna nasprotja. V 1.odstavku na 6. strani sodbe namreč sodišče navaja, da naj bi iz delilnega načrta, ki ga je predložila tožeča stranka (priloga A/10 spisa) izhajalo, da se parceli št. 1437/2 in 1436/4 (pred delitvijo parcele št. 2469) stikata. To pa ni res. Parceli se ne stikata, saj je vmes še parcela št. 1436/1, kar je razvidno iz delilnega načrta z dne 15.11.1988. Sploh pa ni res, da bi sedanja parcela št. 1436/4 bila v času sklenitve izpodbijane pogodbe parcela št. 4269. Parcela št. 4269 je obsegala stavbišče z določenim manjšim funkcionalnim zemljiščem. Ta parcela pa se je nahajala znotraj parcele 1685/31 in na to parcelo, ki ni bila funkcionalno zemljišče parcele št. 2469 sta mejili parceli št. 1685/25 in 1685/30, ki sta bili predmet sporne pogodbe. Predmet sporne pogodbe sta bili torej parceli, ki se nista dotikali parcele, last toženih strank, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za oddajo brez javnega razpisa. Ni šlo za zaokrožitev zemljišča k stavbi. Obširno razlogovanje sodišča o nepoštenosti tožeče stranke je povsem brez dejanske podlage. Razlogovanje sodišča, ki gre v tej smeri, da tudi če bi šlo za ničnost po zgoraj navedenem zakonskem določilu, tožeča stranka ne bi imela varstva, je nepravilno. Kot prvič razlog, da naj bi bila tožeča stranka nepoštena in se zato na ničnost ne more sklicevati, ne pride v poštev, glede na povedano. Poleg tega je tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) jasen in nikjer ne pravi, da stranka, ki je ničnost zakrivila, se na ničnost ne more sklicevati, temveč določa le odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost in to za škodo, ki jo je utrpel sopogodbenik. Povsem neutemeljeno pa je razlogovanje sodbe, ko se sklicuje na statut in druge splošne akte družbenopravnih oseb, saj sploh ne gre za to.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki prereka vse pritožbene trditve in se v celoti strinja z dejanskimi in materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po v času pravnega razmerja veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 18/84 s spremembami - ZSZ) je bilo mogoče oddati stavbno zemljišče med drugim, če je šlo za zemljišče, ki je potrebno za smotrno izkoriščanje ali zaokrožitev stavbnega zemljišča, gre za funkcionalno zemljišče (2.odst. 51.čl. ZSZ) brez javnega razpisa. To je izjema od določbe tega zakona, kjer so se stavbna zemljišča lahko oddajala samo na podlagi javnega razpisa in so bili pravni posli, ki so bili sklenjeni v nasprotju z določbami tega zakona, po 57.čl. nični. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da so bile sporne parcele funkcionalno zemljišče. V času pravnega posla je veljal Zakon o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (Ur.l. SRS, št. 18/84), ki je v 46.čl. določal, da je funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte tisto, ki je kot tako opredeljeno v prostorskem izvedbenem načrtu, kjer pa tak načrt ni bil sprejet, je funkcionalno zemljišče določil upravni organ na zahtevo lastnika ali uporabnika. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je komisija tožeče stranke ugotovila, da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče za kar je bila izdana odločba. Ali je ta komisija funkcionalno zemljišče pravilno opredelila ali ne, pa ni predmet tega pravdnega postopka, kajti kot tako je funkcionalno zemljišče označila in kot tako je bilo predmet pravnega prometa brez javnega razpisa. Vse pritožbene trditve, da sporno zemljišče ni funkcionalno zemljišče, so zato brez pravne podlage. Čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za funkcionalno zemljišče, potem so ostali razlogi, katere je v sodbi tudi obrazložilo, sicer odvečni, vendar pa mora pritožbeno sodišče pritrditi, da so pravilni, zato se z njimi pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Toženi stranki pa pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, kajti ti stroški niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve.