VSL sklep in sodba I Cp 1644/2004

1. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se razveljavi
odločitev, da se ne dovoli sprememba tožbe z zahtevkom za
plačilo 15.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
4.3.2004 dalje (3. točka izreka sklepa).
2. Pritožbam pravdnih strank zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana
sodba v tč. 1./1. in v prvi alinei 2. tč. spremeni tako, da se
ugotovi, da sodi stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani, stoječa
na parc. št. 297/86, vl.št. 1843 k.o. V. v skupno premoženje
pravdnih strank pridobljeno v času trajanja njune zakonske
zveze,
v preostalem izpodbijanem delu pa se sodba razveljavi in zadeva
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe v celoti

ustavilo postopek proti drugi in tretji toženki, proti prvi toženki

pa v točkah 1/b, 1/c in 1/d tožbenega zahtevka z izjemo razvijalnega

stoja znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi deli, po

nasprotni tožbi prve toženke pa proti tožniku v zvezi z zahtevkom v

točki III. Hkrati je zavrglo nasprotno tožbo druge in tretje toženke.

Z navedenim sklepom je odločilo tudi o tožnikovem predlogu za

spremembo tožbe z objektivno spremembo tožbe za plačilo 15.600.000,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 do plačila in je ni

dovolilo. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj

se ugotovi, da predstavljata stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani,

stoječa na parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V. in razvijalni stroj

znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi deli, skupno

premoženje tožnika in toženke pridobljeno v času trajanja njune

zakonske zveze, s tožnikovim deležem 2/3 in toženkinim do 1/3. Hkrati

je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po katerem je toženka dolžna

izstaviti tožniku listino, sposobno za vpis njegovega solastninskega

deleža do 2/3 na prej navedeni nepremičnini. Zavrnilo je tudi

nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obsega skupno premoženje

tožnika in prvotoženke stanovanjsko hišo V D. 26 v Ljubljani,

štirisobno stanovanje št. 7 v prvem nadstropju hiše na S. str. 27/7 v

Celovcu, fotoaparate od (A.1 do A.5), osnovna sredstva v lokalu na H.

2 v Ljubljani (od B.1 do B.19), osnovna sredstva v lokalu na D. 7 v

Ljubljani (od C.1 do C.36) ter opremo hiše V D. 26 (D.) - našteto na

list. št. od vključno 35 do 41 in 230 do 231 (v spisu) in da znaša

delež prve toženke 3/4, delež tožnika pa 1/4. Odločilo je še, da

vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Tožnik je vložil pritožbo proti sklepu v odločitvi, da se ne dovoli

sprememba tožbe s katero je zahteval od prvotoženke plačilo zneska

15.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje.

Meni, da je sodišče pri odločitvi napačno uporabilo 185. člen Zakona

o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je odklonilo

spremembo tožbe, ne da bi ji tožena stranka nasprotovala, s čimer je

kršilo svoja pooblastila. Meni tudi, da je smotrno, da se po

dolgoletnem pravdanju vsa pravna razmerja, izvirajoča iz skupnega

premoženja pravdnih strank, dokončno uredijo.

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku

338člena ZPP ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev ter

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s

stališčem, da bi morale biti vse prvotne toženke tožene kot nujne

sospornice, saj za nujno sosporništvo ni pogojev. Dejstvo, da sta

hčerki pravdnih strank, pri sporni parceli s hišo, še vedno vpisani

kot lastnici, vsaka do nerazdelne 1/2, je sodišče prve stopnje

materialnopravno zmotno upoštevalo. S pravnomočno sodbo je bilo

namreč ugotovljeno, da je neveljavna darilna pogodba, na podlagi

katere sta hčerki pravdnih strank vknjiženi v zemljiško knjigo kot

lastnici nepremičnine. Vpisu v zemljiško knjigo sodišče ne sme

pripisovati pomena, ki ga nima, saj vse stranke vedo, da je darilna

pogodba neveljavna in da bo treba vzpostaviti v zemljiški knjigi

stanje, kakršno je bilo pred vpisom lastninske pravice na hčerki

pravdnih strank. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da

pravnomočna sodba o neveljavnosti darilne pogodbe nima pravnih

učinkov. Ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe pomeni, da je

potrebno vzpostaviti lastninsko in zemljiškoknjižno stanje, kakršno

je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe. Takšno stanje pa je

potrebno vzpostaviti na podlagi odločbe državnega organa, to je

sodišča. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede

razvijalnega stroja znamke N., češ da bi morala tožeča stranka ta del

zahtevka ustrezno preoblikovati. Tožnik je prvenstveno zainteresiran

na ugotovitvi, da spada (je spadal) razvijalni stroj z omenjenimi

dodatki v skupno premoženje. Če ga je toženka prodala, bo ta

okoliščina prišla v poštev pri razdelitvi skupnega premoženja na

realne dele.

Toženka v svoji pritožbi uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene

razloge iz 338. člena ZPP, predvsem pa nepopolno in nepravilno

ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi nasprotnemu

tožbenemu zahtevku. Glede stanovanjske hiše V D. 26 v Ljubljani

navaja, da do tožnikovega umika tožbe ni mogla vložiti nasprotne

tožbe zoper samo sebe. Po tožnikovem umiku tožbe zoper drugo in

tretjetoženko zoper njiju ni želela vlagati tožbe, saj sta, zaradi

celotnega dogajanja in sporov, ki so povezani s premoženjskopravnimi

zadevami svojih staršev, zgolj trpeli. Sodišče je napačno zavrnilo

tožbeni zahtevek, da sodi trosobno stanovanje v Celovcu v skupno

premoženje pravdnih strank, čeprav je ugotovilo, da je bilo

stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in je bilo ob

vložitvi tožbe nedvomno še vedno v lasti in posesti tožnika, nato pa

leta 1994 prodano. Nasprotna tožnica ima utemeljen pravni interes za

ugoditev ugotovitvenemu zahtevku, da sodi določeno premoženje oziroma

njegova vrednost v skupno premoženje pravdnih strank. Nepravilno je

zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da sta pravdnim strankam

potem, ko sta izgubili stvarnopravna upravičenja v zvezi z odsvojenim

ali uničenim skupnim premoženjem, ostala le obligacijskopravna

upravičenja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo

odločiti, da premoženje, ki je navedeno v drugi in tretji alinei 2.

točke izreka izpodbijane sodbe, oziroma njegova vrednost, četudi še

ni ugotovljena, sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Pravdni

stranki se tudi za velik del premičnin strinjata, da sodijo v njuno

skupno premoženje, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da tudi to

premoženje oziroma njegova vrednost sodi v skupno premoženje pravdnih

strank.

Tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za spremembo

tožbe je utemeljena.

Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje

pri odločanju o dovolitvi spremembe tožbe kršilo določbo 1. odstavka

185člena ZPP. Po določilu 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do

konca glavne obravnave spremeni tožbo. Če sodišče po predhodnem

preizkusu spremembe tožbe ne izda enega izmed sklepov po 274. členu

ZPP, se zahteva od toženca, da se izjavi o privolitvi v spremembo

tožbe. Toženec ima lahko interes, da se odloči tudi o spremenjeni

tožbi, zato sodišče ne more poseči v toženčevo privolitev v spremembo

tožbe. Sme pa sodišče dovoliti spremembo tožbe, če se ji toženec

upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja

med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). V tem primeru torej

sodišče nadomesti toženčevo privolitev. V obravnavanem primeru je

sodišče zavrnilo predlog za spremembo tožbe, preden je o tem tožena

stranka podala svojo izjavo volje. S tem je preseglo svoja procesna

pooblastila oziroma kršilo določbo 185. člena ZPP, zato je bilo treba

razveljaviti sklep v odločitvi o spremembi tožbe (3. točka izreka

izpodbijanega sklepa).

Pritožbi proti sodbi sta utemeljeni.

Pritrditi je treba tožnikovemu pritožbenemu očitku, da sodišče prve

stopnje ni pravilno upoštevalo pravnih učinkov pravnomočne sodbe o

ugotovitvi neveljavnosti darilne pogodbe, s katero je prvotoženka

drugo in tretjetoženki podarila stanovanjsko hišo na naslovu V D. 26

v Ljubljani, parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V. in na podlagi

katere sta bili v zemljiško knjigo vpisani kot njeni solastnici.

Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da so prvotoženka (tožnikova

bivša žena) ter druga in tretjetoženka (hčerki pravdnih strank) nujne

sospornice in da je tožnik s tem, ko je umaknil tožbo proti hčerama

po omenjeni pravnomočni sodbi za ugotovitev neveljavnosti darilne

pogodbe, zgrešil pasivno legitimacijo. Po mnenju sodišča bi le hčerki

pravdnih strank, ki sta še vedno vpisani v zemljiški knjigi kot

solastnici obravnavane nepremičnine, tožniku izstavili zahtevano

zemljiškoknjižno listino za vpis njegove solastnine, ne pa toženka,

ki v zemljiški knjigi sploh ni vpisana. Sodišče prve stopnje je pri

svoji odločitvi zanemarilo, da je v našem pravu uveljavljen kavzalni

sistem, ki zahteva za veljaven prenos lastninske pravice veljaven

zavezovalni pravni posel, ki pomeni pravno podlago za ta prenos. Pri

kavzalni koncepciji je zavezovalni posel vselej vzrok in razpolagalni

posel njegova posledica. Vez med njima je tako močna, da

pomanjkljivosti v vzroku izničijo tudi nastop posledic. To pomeni, da

neveljavnost zavezovalnega posla povzroči tudi neveljavnost

razpolagalnega oziroma, da je tudi prenos, ki je bil izveden na

podlagi neveljavnega zavezovalnega posla neučinkovit. To pomeni, da

pravica, ki je predmet obeh poslov, ni prešla in ostane tistemu, ki

je s pravico "poskušal" razpolagati, pa je bila njegova razpolaga

neuspešna. Šteti je torej treba, kot da s pravico sploh ni bilo

razpolagano. Na ta način oživi njegova lastninska pravica oziroma

njegov položaj imetnika pravice. Izvedena vknjižba v zemljiško

knjigo, ki je bila opravljena na podlagi neveljavnega posla, torej

prav tako postane neveljavna. Vendar pa je prejšnje stanje v

zemljiški knjigi mogoče doseči le z zahtevkom za izbris vknjižbe. To

pomeni, da ne drži tožnikova pritožbena trditev, da se vknjižba drugo

in tretjetoženke izbriše že po uradni dolžnosti. Prejšnje stanje v

zemljiški knjigi bi moral doseči z zahtevkom na izbris vknjižbe

oziroma tako, da bi s tožbo za ugotovitev neveljavnosti darilne

pogodbe hkrati zahteval še izbris vknjižbe povezane s tem pravnim

poslom. Izbris torej ne bi bil odvisen od izpolnitvenega ravnanja

drugo in tretjetoženke, zato tudi ne bi prišel v poštev dajatveni

zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je z ugotovitvijo

neveljavnosti pravnega naslova za vknjižbo postala neveljavna tudi

vkjižba sama. Res da sta drugo in tretjetoženka še vedno vpisani v

zemljiški knjigi, vendar pa bi ta okoliščina lahko imela učinek,

zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški

knjigi), le proti dobrovernim tretjim. Ti bi se lahko sklicevali na

domnevo, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ne

more pa imeti učinka proti strankam tega postopka. Zaključek sodišča

prve stopnje, da sta M. in T.K. še vedno solastnici sporne

nepremičnine vsaka do 1/2, torej ne drži. Nepravilen je zato tudi

zaključek, da sta tako tožnik kot tudi toženka v nasprotni tožbi

zgrešili pasivno legitimacijo, ko nista tožili tudi omenjenih dveh

toženk.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni

stranki začeli z gradnjo sporne stanovanjske hiše v letu 1969 in

končali v letu 1975. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da glede na

čas gradnje ne more biti nobenega dvoma, da je hiša skupno premoženje

pravdnih strank, četudi je bila skladno z njuno voljo kot lastnica

nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana le toženka. Ob takšnih

dejanskih ugotovitvah je bilo treba ugoditi pritožbama obeh pravdnih

strank in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremeniti sodbo v točki

1/1 in v prvi alinei 2. točke izreka tako, da se ugotovi, da

predstavlja skupno premoženje tožnika in toženke pridobljeno v času

trajanja zakonske zveze stanovanjska hiša V D. 26 v Ljubljani,

stoječa na parc. št. 297/86, vl. št. 1843 k.o. V..

Utemeljena pa je tudi tožnikova pritožba v odločitvi, ki se nanaša na

razvijalni stroj znamke N. v kompletu z dodatno opremo in rezervnimi

deli in toženkina pritožba zoper odločitev v delu, ki se nanaša na

štirisobno stanovanje številka 7 v prvem nadstropju hiše na naslovu

S. str. 27/7 v Celovcu, na fotoaparate, osnovna sredstva v lokalu na

H. 2 v Ljubljani, osnovna sredstva v lokalu na D. 7 v Ljubljani ter

opremo hiše V D. 26. Izpodbijana odločitev glede navedenih

nepremičnine in premičnin temelji na napačnem zaključku, da zahtevki

pravdnih strank nimajo dejanske in pravne podlage, ker je bila

nepremičnina prodana oziroma ker so bile premičnine bodisi prodane

bodisi ne obstajajo več. Po mnenju sodišča bi morale pravdne stranke

glede teh stvari postaviti ustrezne obligacijske zahtevke. Pravdni

stranki v pritožbah pravilno poudarjata, da se njun spor nanaša na

skupno premoženje. To pa pomeni, da se pravna narava spora ne more

spremeniti zgolj zato, ker je eden od zakoncev po razpadu skupnosti

in brez soglasja drugega razpolagal s skupnim premoženjem oziroma ga

odsvojil. Nikakršne ovire zato ni, da se v takšni pravdi ne bi

ugotovilo, da te stvari sodijo v skupno premoženje obeh zakoncev, saj

nobena od strank ne zahteva z dajatvenim zahtevkom izročitev teh

stvari. Okoliščina, da so omenjena nepremičnina oziroma premičnine

odsvojene oziroma, da ne obstajajo več, bo pač upoštevana v postopku

za delitev skupnega premoženja (potem, ko bo ugotovljen tudi delež

pravdnih strank na njem) in sicer vrednostno oziroma tako, da bo

dobil drugi udeleženec vrednost v preostalem premoženju oziroma, da

bo imel prizadeti skupni lastnik pravico do plačila vrednosti svojega

deleža na odsvojenih skupnih stvareh (prim. pravno mnenje Občne seje

VSS, objavljeno v Pravna mnenja VSS št. 1/94, str. 10). Sodišče prve

stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo kot tudi določbo

190čl. ZPP, ko ni ugotavljalo ali tudi omenjeno premoženje sodi v

skupno premoženje obeh zakoncev. V skladu s 355. čl. ZPP je bilo zato

treba odločitev v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve

stopnje v nov postopek. V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP se odločitev

o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.