VSL sklep I Cp 2152/2004

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem naj bi toženka tožniku plačala 1.497.600,00 SIT

kot nadomestilo za uporabo njegove polovice stanovanja v 1.

nadstropju hiše Z. 25 v Ljubljani.

Tožnik se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga, da se spremeni z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa, da se

razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti sledilo

toženkinim nasprotujočim si navedbam in pričanju, ne da bi preverjalo

resničnost. Nepravilno je tudi uporabilo materialno pravo, ker ni

upoštevalo pogodbe o delitvi nepremičnine iz leta 1959, čeprav ta ni

v nasprotju z vknjiženimi deleži solastnic. Ta pogodba konkretizira

odnos med njenimi strankami tako, da Ivanki Maček (pravni prednici

tožnika in toženke) pripada prvo nadstropje. Pogodba je bila

podpisana in izvajana ter je tako veljavna in obvezujoča za pogodbene

stranke, kakor tudi za njihove pravne naslednike. Sodišče tožniku ni

omogočilo pričanja v obsegu, ki bi nesporno utemeljilo njegove izjave

in ni dovolilo soočenja strank, čeprav bi bilo glede na nasprotja v

njunih trditvah in izjavah bistveno za izid postopka. V nadaljevanju

pritožba navaja številne primere nasprotij in nelogičnosti po

podatkih v spisu in med drugim posebej opozarja na toženkin predlog,

podan preko njene odvetnice leta 1999, za kompenzacijo deležev,

tožnikovega v 1. nadstropju s površinsko enakim v pritličju. Brez

upoštevanja pogodbe o delitvi iz leta 1959 taka kompenzacija ni

možna. Pripominja še, da toženkina vlaganja v hišo (konkretno v 1.

nadstropje) bistveno presegajo potrebni obseg, zato tak strošek ne

more biti osnova za priznanje pobota.

V odgovoru na pritožbo toženka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pogodba o "spremembi idealnih delov v lastništvo etaž", sklenjena

5.10.1959 med pravno prednico pravdnih strank in ostalima

solastnicama hiše (A4), kot tudi dogovor med tožnikom in toženko,

sklenjen 22.4.1999 (A7) ne dopuščata dvoma o tem, da je bila hiša na

Z. 25 fizično razdeljena tako, da sta pravdni stranki zdaj solastnika

stanovanja v prvem nadstropju vsak do 1/2. Iz še drugih izvedenih

dokazov je mogoče sklepati, da se je taka delitev tudi ves čas

upoštevala in je bila torej omenjena pogodba iz leta 1959, kot

opozarja pritožba, realizirana. Ob takem dejanskem stanju ni videti

nikakršne pravne podlage za prvostopenjsko stališče, izraženo v

obrazložitvi izpodbijane sodbe, da namreč zato, ker delitev ni

vpisana v zemljiški knjigi, tožnik ne more zahtevati uporabnine po

219členu ZOR za svojo polovico stanovanja, s katero razpolaga

toženka. Strinjati pa se tudi ni mogoče z zaključkom, da tožnik ni

izkazal svojega prikrajšanja in toženkine obogatitve. Zatrjevano

dejstvo, da je tožnik hotel v letu 1995 v spornem stanovanju

reaktivirati firmo, pa tega ni mogel, ker je z njim v celoti

razpolagala toženka, nedvomno kaže na njegovo prikrajšanje, s katerim

je svoj denarni zahtevek med drugim utemeljil. Hkrati to seveda za

toženko pomeni okoriščanje, saj celo sama izpoveduje o uporabi

celotnega stanovanja v prvem nadstropju. Vprašljiv je pri tem lahko

obseg njene obogatitve glede na zatrjevani dogovor o vzdrževanju

stanovanja s pritiklinami s tožnikovim deležem prejete najemnine. Ker

je prvo sodišče tožbeni zahtevek zaradi nepravilnega pravnega

gledanja zavrnilo po temelju, se z višino (obsegom) tožnikovega

prikrajšanja in toženkinega okoriščenja ni ukvarjalo. Sodbo je bilo

zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (čl. 355

ZPP), da se bodo ugotovila in razčistila za odločitev o višini

zahtevka (že zatrjevana) pomembna dejstva.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP.