VSL sodba I Cp 400/2005

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako,
da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi:
"Toženec je dolžan plačati tožnici znesek 8,734.485,40 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.10.1996 dalje do plačila.",
glede odločitve o stroških pa tako,
da je toženec dolžan v petnajstih dneh povrniti tožnici 147.735,00
SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne
13.05.2004 do plačila.
V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a
nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženec mora v petnajstih dneh povrniti tožnici 154.445,00 SIT njenih
pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem naj bi bila toženca dolžna solidarno plačati

tožnici znesek 8,734.485,40 SIT s pripadki.

Proti sodbi je tožnica vložila pritožbo. Navedla je, da zahteva, da

ji toženca vrneta kredite, ki jih je dala družbi, katere edini

lastnik in direktor je bil M.H., to je mož oziroma oče tožencev.

Glede na to, da je M.H. dne 1.10.1996 umrl in da sta njegovo

premoženje podedovala oba toženca, sta do višine podedovanega

premoženja po 142. čl. Zakona o dedovanju, odgovorna za povrnitev

zapustnikovih dolgov. Med te dolgove pa nedvomno sodi tudi znesek, ki

je predmet tega postopka in za katerega je celo nesporno, da zanj

odgovarja M.H.. M.H. je bil pravi in aktivni družbenik po Zakonu o

finančnem poslovanju podjetij izbrisane družbe Servis Hribar d.o.o.

in zato zanesljivo za dolgove te družbe tudi odgovarja. V primeru

njegove smrti, pa je prav tako nesporno, da za njegove dolgove

odgovarjajo vsi dediči, glede na vrednost podedovanega premoženja.

Zgolj podrejeno in iz previdnosti tožeča stranka ugovarja tudi

zaključku sodišča, da Dejan Hribar ni bil aktivni družbenik v družbi

S.H. d.o.o.. D.H. je bil edini in 100% lastnik družbe S.H. d.o.o.. Na

ta način je dobil možnost vplivati na poslovanje družbe in nikakor ne

drži zaključek sodišča, da na poslovanje družbe ni imel vpliva. Če bi

obveljalo takšno stališče, potem za obveznosti izbrisane družbe sploh

ne bi odgovarjal noben družbenik. Najlažje bi bilo prekiniti z

dejavnostjo družbe, v času enega leta se ne bi izvajala nobena

aktivnost in zato bi za nagrado prišlo do izbrisa družbe brez

odgovornosti družbenikov. Takšne razlage Ustavno sodišče ni podalo.

Nepravi oziroma pasivni družbenik po odločbi Ustavnega sodišča je le

tisti družbenik, ki na poslovanje družbe ni mogel vplivati. Kaj

takšnega za D.H. ne more priti v poštev, saj je edino on imel

izključno možnost vplivanja na poslovanje družbe. Imel je status

aktivnega družbenika, ki pa v primeru izbrisa družbe iz sodnega

registra odgovarja za obveznosti izbrisane družbe.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

Prerekala je pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev njene

pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v letu 1995 in

1996 sklenila več kreditnih pogodb z družbo M. d.o.o. (ki je kasneje

spremenila firmo v S.H. d.o.o.; v nadaljevanju: S.H. d.o.o.), v

skupnem znesku 8.734.485,40 SIT. Med strankama ni bilo sporno, da

dani krediti niso bili vrnjeni, višini uveljavljane terjatve pa sta

toženca v odgovoru na tožbo oporekala zgolj pavšalno. Dne 01.10.1996

je ustanovitelj te družbe in njen edini družbenik M.H., umrl. Toženca

sta bila razglašena za njegova dediča in sta dedovala vsak 1/2

zapuščine. Poslovni delež pokojnega M.H. v družbi S.H. d.o.o. pa je

na podlagi sporazuma o dedovanju, dedoval toženec. Dne 30.11.2001 je

bila omenjena družba izbrisana iz sodnega registra na podlagi 1.

odstavka 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod).

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila (enako trdi

tudi v pritožbi), da toženca kot dediča po pokojnem M.H. odgovarjata

za uveljavljano terjatev na podlagi 142. člena ZD. Temu pritožbeno

sodišče ne more pritrditi. Skladno s 1. odstavkom 142. člena ZD dedič

odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega

premoženja. Odločilno dejstvo za odgovornost za zapustnikove dolgove

je torej, da je tisti, za katerega se trdi, da je dolg "podedoval",

dedič onega, zoper katerega je imel tožnik terjatev. Tožnik mora

imeti torej terjatev do zapustnika. V obravnavanem primeru pa ni bilo

tako. Tožnica je namreč sklenila kreditne pogodbe z družbo S.H.

d.o.o. in ji tudi izplačala dogovorjene zneske. Navedena družba je

bila torej tista, ki jih je bila dolžna vrniti. To je bil torej dolg

družbe. V trenutku smrti pokojnega M.H. dne 01.10.1996, je imela

tožnica še vedno terjatev samo do družbe, saj je le-ta takrat še

obstajala. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni šlo za dolg

zapustnika. Zato za ta dolg toženca kot njegova dediča, na podlagi

142člena ZD, ne moreta odgovarjati.

Tožnica je v postopku na prvi stopnji nadalje trdila,da je njena

terjatev do družbe S.H. d.o.o., ob izbrisu te družbe iz sodnega

registra, dne 30.11.2001, na podlagi izpodbojne pravne domneve o

izjavi družbenikov o prevzemu obveznosti plačila morebitnih

preostalih obveznosti družbe, postala terjatve tožnice do aktivnega

družbenika izbrisane družbe (4. odstavek 27. člena ZFPPod v zvezi s

1odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, in

odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-135/00 z

dne 09.10.2002). Upoštevaje navedeno je bilo nadaljnje odločilno

vprašanje v tej zadevi, kdo je bil v trenutku izbrisa družbe iz

registra njen dejanski družbenik (saj je vpis v register zgolj

deklaratorne narave) in ali je bil aktivni ali pasivni družbenik v

smislu obrazložitve omenjene odločbe Ustavnega sodišča.

Kot je bilo že obrazloženo, je bil na podlagi sporazuma o dedovanju

toženec tisti, ki je dedoval poslovni delež pokojnega M.H. v družbi

S.H. d.o.o.. Tako je samo toženec postal družbenik in samo on je

vstopil v pravice in obveznosti zapustnika glede družbe S.H. d.o.o..

Ker torej toženka sploh ni bila družbenica izbrisane družbe, zanjo ne

more veljati domneva, da naj bi podala izjavo, določeno v 1. odstavku

394člena ZGD in zato toženka za dolgove izbrisane družbe ne more

odgovarjati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo

pravilno, ko je tožbeni zahtevek proti toženki zavrnilo. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v delu, kolikor se nanaša na

toženko zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo

(353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pravilno je ravnalo sodišče prve stopnje tudi, ko je v nadaljevanju

ugotavljalo, kakšna je bila vloga toženca kot edinega družbenika v

družbi S.H. d.o.o. od očetove smrti oziroma sklepa o dedovanju, pa do

njenega izbrisa. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je računovodja

družbe E.G., mesec dni po smrti M.H., tožencu povedal, da je družba v

dolgovih, toženec pa je odgovoril, da se s tem podjetjem ne bo

ukvarjal. Nadalje je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženec

izpovedal, da je vse, kar je zadevalo družbo S.H. d.o.o., urejal

računovodja. On je bil tisti, ki se je šel na banko pogovarjat glede

dolga, vložil je prošnjo za odpustitev kredita in pritožbo proti

sklepu o izbrisu družbe iz registra. E.G. je zaslišan kot priča

izpovedal, da misli, da toženec za očetov d.o.o. sploh ni opravil

nobenih dejanj.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo

povsem zmoten zaključek, da je bil toženec pasivni družbenik v smislu

zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča. Na podlagi ugotovljenih

dejstev ni namreč mogoče zaključiti, da toženec ni imel vpliva na

poslovanje družbe, ker ga ne bi mogel imeti. Skladno z obrazložitvijo

omenjene odločbe Ustavnega sodišča, bi ga bilo mogoče le v tem

primeru šteti za pasivnega družbenika (ali če se sploh ne bi zavedal,

da je družbenik družbe, vendar takih trditev v postopku ni bilo).

Dokazni postopek pa je pokazal, da toženec ni imel vpliva na

poslovanje družbe zato, ker ga ni hotel imeti. Navedeno pa pomeni,

da toženec, ki je bil edini družbenik v družbi S.H. d.o.o., svojih

družbeniških obveznosti ni hotel izpolnjevati in je tako tudi sam

prispeval k temu, da je bila družba izbrisana iz registra. Posledica

takšnega neskrbnega ravnanja pa je skladno z navedeno odločbo

Ustavnega sodišča njegova odgovornost za obveznosti izbrisane družbe.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in

izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na toženca spremenilo tako, da

je tožbenemu zahtevku proti tožencu ugodilo (4. odstavek 358. člena

ZPP).

Glede na to, da je sedaj tožnica delno uspela v pravdi, ji je dolžan

toženec povrniti ustrezen del njenih stroškov pravdnega postopka (2.

odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica specificirano priglasila

stroške le v tožbi. Iz podatkov spisa je razvidno, da so ji med

postopkom na prvi stopnji nastali še drugi stroški. Tožnica je na

zadnji glavni obravnavi dne 13.05.2004 tudi preostale stroške

pravdnega postopka sicer priglasila, vendar je navedla, da bo njihovo

specifikacijo predložila na poziv sodišča (list. št. 54). V ZPP pa ni

podlage, da bi sodišče stranko pozivalo naj predloži specificirani

stroškovnik. O povrnitvi stroškov namreč odloči sodišče na določeno

zahtevo stranke brez obravnavanja (1. odstavek 163. člena ZPP).

Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva

povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP). Povrnitev stroškov pa mora

stranka zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila

pred odločitvijo o stroških (3. odstavek 163. člena ZPP). Ker pa

navedenega tožnica ni storila, ji je pritožbeno sodišče lahko

priznalo samo tiste stroške, ki jih je specificirano priglasila v

tožbi. Ti so: stroški nagarde pooblaščencu za sestavo tožbe v višini

900 točk (1. odstavek tar. št. 13 takrat veljavne Odvetniške tarife,

OT) oziroma 99.000,00 SIT (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke

v času sodbe sodišča prve stopnjev višini 110,00 SIT), materialni

stroški v višini 2% od skupne vrednosti storitve oziroma 1.980,00 SIT

(15. člen takrat veljavne OT), 20% DDV na odvetniške storitve v

višini 19.800,00 SIT, stroške sodne takse za vložitev tožbe v višini

87.345,00 SIT (1. odstavek tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah, ZST) in

stroške sodne takse za sodbo v višini 87.345,00 SIT (1. odstavek tar.

št. 2 ZST). Tožnici je tako nastalo skupno 295.470,00 SIT pravdnih

stroškov, toženec pa ji mora povrniti 50% teh stroškov (tožnica je

namreč z zahtevkom uspela samo proti tožencu, proti toženki pa ne),

in sicer 147.735,00 SIT.

Tožnica je s pritožbo delno uspela. Zato ji mora toženec povrniti

tudi sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov v znesku 154.445,00

SIT (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

Ti obsegajo: stroški nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe v

višini 1000 točk oziroma 110.000,00 SIT (1. odstavek tar. št. 21

Odvetniške tarife, OT), materialne stroške v višini 2% od skupne

vrednosti storitve v višini 2.200,00 SIT (13. člen OT), 20% DDV od

odvetniških storitev v višini 22.000,00 SIT in stroške sodne takse za

pritožbo v višini 174.690,00 SIT (1. odstavek tar. št. 3 Zakona o

sodnih taksah). Skupno je tožnici nastalo 308.890,00 SIT pritožbenih

stroškov, toženec pa ji mora povrniti 50% teh stroškov, in sicer

154.445,00 SIT.