VSL sodba I Cp 1505/05

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo izročilno

pogodbo z dne 10.8.1994, sklenjeno med tožnikom kot izročevalcem in

toženko L. B. kot prevzemnico (točka 1 izreka), zavezalo toženko

izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo

lastninske pravice na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos

1/2 lastninske pravice za parcele št. 1352/1, 1352/2 in 1352/3,

vpisane pri vl. št. 1021, k.o. ... na ime tožnika, sicer bo za

vknjižbo lastninske pravice sposobno listino nadomestila sodba (točka

2 izreka) ter naložilo toženki, ki v pravdi ni uspela, da povrne

tožniku pravdne stroške v višini 209.876,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 13.1.2005 dalje do plačila (točka 3 izreka). Ker po mnenju

sodišča prve stopnje ni pravne podlage za prenos oziroma spremembo

lastninske pravice pri deležu 1/2 nepremičnine, ki je last toženca, je

zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki tožencu A. B. nalaga, da izstavi

tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske

pravice na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske

pravice na parcelah št. 1352/1, 1352/2 in 1352/3 vpisane pri vl. št.

1021 k.o. ... na ime tožnika, sicer bo za vknjižbo lastninske pravice

sposobno listino nadomestila sodba.

Proti takšni sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter

pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Po mnenju pritožnika je sodišče

prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se

nanaša na podpis darilne pogodbe. Toženca sta namreč dne 18.4.2000 v

obliki notarskega zapisa sklenila darilno pogodbo, s katero je toženka

podarila 1/2 izročenega nepremičnega premoženja svojemu zakoncu, torej

tožencu. V tistem času pa so bili odnosi med tožnikom in njegovo

hčerko (toženko) že temeljito načeti, toženka pa se je tudi že

zavedala, da določil izročilne pogodbe z dne 10.8.1994 ne spoštuje in

da ji grozi razveza pogodbe. Ker pa je želela obdržati vsaj eno

polovico zadevne nepremičnine, je le-to, z darilno pogodbo med

zakoncema, podarila tožencu. V izročilni pogodbi z dne 10.8.1994 si

sicer res ni izgovoril prepovedi odtujitve in obremenitve, vendar pa

je neizpodbitno dejstvo, da je toženka zgolj iz špekulativnih nagibov

prenesla polovični solastninski delež na toženca. Toženka je izročilno

pogodbo kršila že leta 1999, torej pred sklenitvijo darilne pogodbe,

ko je zamenjala ključavnico in mu tako onemogočila uporabo celotne

nepremičnine. Pri tem se postavlja celo vprašanje, ali tudi sama

sklenitev darilne pogodbe s tožencem ne pomeni kršitve določil

izročilne pogodbe, ne glede na to, da prepoved odtujitve in obrem

enitve ne izhaja iz izročilne pogodbe. Toženka je tako še dodatno

izrazila veliko nehvaležnost do očeta, ko je svojemu možu, ki je ves

čas aktivno sodeloval pri kršenju določil izročilne pogodbe, podarila

polovico izročenega nepremičnega premoženja.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki

pa nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Izročilna pogodba oziroma pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja

je obligacijskopravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme

svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega

dednega reda enega ali več sopogodbenikov neodplačno obogati

(106.-122. čl. Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD oziroma 546.-

556 čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pomembna

značilnost izročilne pogodbe je v tem, da ustvarja obveznost le za

izročitelja, kar pomeni, da vsaka od strank nastopa bodisi samo kot

dolžnik bodisi samo kot upnik. Izročitelj pa lahko ob izročitvi in

razdelitvi zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice kot npr.

pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, si

izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje

ali kakšno drugo nadomestilo (551. čl. OZ). V tem primeru nastane

dvostransko obligacijsko razmerje, ki predstavlja tudi izjemo od

siceršnje neodplačnosti izročilne pogodbe. Če pa je izročila pogodba

razvezana, pa nastane obveznost potomca vrniti premoženje, ki mu ga je

izročitelj izročil, na podlagi kasneje razvezane pogodbe (556. čl.

OZ).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo izročilno

pogodbo, sklenjeno dne 10.8.1994 med tožnikom kot izročiteljem in

toženko L. B. kot prevzemnico, na podlagi katere se je tožnik zavezal

izročiti in prepustiti toženki v last in posest vse svoje premično in

nepremično premoženje, zlasti pa nepremičnine parc. št. 1352/1,

sadovnjak v izmeri 777 m2, parc. št. 1352/2, sadovnjak v izmeri 59 m2

in parc. št. 1352/3, stanovanjsko stavbo v izmeri 155 m2 ter dvorišče

v izmeri 188 m2, od premičnin pa hladilno skrinjo, pralni stroj,

kuhinjsko vitrino in 6 stolov, z dovoljenjem, da se pri vl. št. 1021

k.o. ... vknjiži lastninska pravica v korist prevzemnice ter si hkrati

tudi izgovoril oziroma se je prevzemnica zavezala nuditi dosmrtno

uživanje izročenih premičnin in nepremičnin, vso potrebno nego in

oskrbo v času bolezni in starostni onemoglosti, zdravnika in zdravila,

ogrevanje njegovih bivalnih prostorov, če sam fizično tega ne bi

zmogel ter poskrbeti za krajevnim prilikam primeren pogreb (točka 3

izročilne pogodbe). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da

toženka tožniku onemogoča uporabo in uživanje izročenih premičnih in

nepremičnih stvari, s tem, da je zamenjala ključ na vhodnih vratih

stanovanjske hiše, ter mu tako onemogočila notranji dostop do zgornje

etaže, da ima v izključni uporabi izročene premičnine ter da mu

onemogoča oz. moti uživanje vrta in sadnega drevja. Sodišče prve

stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da toženka ne vidi možnosti, da bi

v primeru morebitne potrebe izpolnjevala prevzete obveznosti po 3.

točki izročilne pogodbe, to je nudenje nege in oskrbe tožniku v

bolezni in starostni onemoglosti, skrb za zdravnika, zdravila ter

ogrevanje njegovih prostorov, če sam fizično tega ne bi zmogel. Ker pa

je toženka z darilno pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa dne

18.4.2000 prenesla lastninsko pravico pri deležu 1/2 izročenega

nepremičnega premoženja v korist toženca in je sedaj, kot izhaja iz

sedanjega zemljiškoknjižnega stanja, toženka zemljiškoknjižna lastnica

le 1/2 izročenega nepremičnega premoženja, je sodišče prve stopnje

naložilo toženki, da je dolžna izstaviti tožniku ustrezno

zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice, na podlagi

katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos 1/2 lastninske pravice za

zadevne nepremičnine, v nasprotnem primeru pa bo za vknjižbo

lastninske pravice sposobno listino nadomestila sodba sodišča prve

stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in tega tudi pritožbene

navedbe niso uspele omajati, da glede na to, da je sedaj toženec

zemljiškoknjižni lastnik 1/2 izročenega nepremičnega premoženja, ki je

pridobil lastninsko pravico, kot je bilo že zgoraj omenjeno, na

podlagi darilne pogodbe z dne 18.4.2000, tako ni pravne podlage za

prenos oziroma spremembo lastninske pravice pri toženčevem deležu 1/2

nepremičnega premoženja, zato je tudi tožbeni zahtevek v tem delu

zavrnilo. Značilnost pogodbe (bodisi darilne bodisi izročilne pogodbe)

kot obligacijskopravnega posla je ravno njena relativnost, kar pomeni,

da razmerje pravic in obveznosti obstoji samo med pogodbenima

strankama. Upravičenec tako ne more uveljavljati svojih pravic proti

komur koli, temveč le nasproti drugi stranki obligacijskega razmerja.

Proti tretjim osebam tako nima nikakršnih pravic in zahtevkov, prav

tako pa tudi tretje osebe iz tega razmerja nimajo nikakršnih zahtevkov

in nikakršnih dolžnosti. Čeprav je obligacijsko razmerje relativno, pa

ni ovire, da se poleg relativnih učinkov ustvarijo tudi absolutni

učinki, če stranki želita, da naj bi razmerje učinkovalo zoper tretje

osebe. Pravna pravila tako določajo, da se lahko nekatera obligacijska

razmerja vpišejo v zemljiško knjigo, s čimer pridobijo ta razmerja

stvarnopravne učinke. Toženec ni pogodbena stranka izročilne pogodbe

ter tako na podlagi razveze izročilne pogodbe ni zavezan za vrnitev

izročenega premoženja. Na drugi strani pa tožnik ni pogodbena stranka

darilne pogodbe kot veljavnega pravnega posla za prenos lastninske

pravice, zato tudi ni upravičen od toženca zahtevati vrnitev 1/2

njegovega nepremičnega premoženja. To bi lahko zahtevala le toženka

kot pogodbena stranka darilne pogodbe. Glede na navedeno tako niso

pravnorelevantne okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve darilne

pogodbe, niti ni pomembno, kaj je bil razlog za sklenitev takšne

pogodbe. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve

stopnje, ker tega ni ugotavljalo, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo

dejansko stanje. Tudi če bi bili medsebojni odnosi med tožnikom in

toženima strankam v času sklenitve darilne pogodbe že zelo slabi, to

še ne pomeni, da je tožnik upravičen od toženca zahtevati izstavitev

zemljiškoknjižne listine. Iz izročilne pogodbe sicer izhaja, da je

prevzemnica dovolila, da se pravica dosmrtnega uživanja izročenih

nepremičnin ter realno breme nege in oskrbe lahko vknjižita v

zemljiški knjigi pri izročenih nepremičninah na predlog izročevalca

(2. odstavek 3. točke izročilne pogodbe), vendar pa navedene pravice

niso bile v korist tožnika vknjižene v zemljiško knjigo ter tako

nimajo absolutnega učinka. Iz zemljiške knjige tudi ne izhaja, da bi

bilo tožnici prepovedano razpolagati z izročenimi nepremičninami, saj

v zemljiško knjigo ni bila vpisana prepoved odtujitve in obremenitve.

Glede na navedeno je moč zaključiti, da izročilna pogodba oziroma

njena razveza ustvarja pravne učinke le med pogodbenima strankama,

torej tožnikom in toženko, nikakor pa ne zoper toženca. Prav tako tudi

ni moč pritrditi pritožniku, da bi že sama sklenitev darilne pogodbe

in s tem razpolaganje z lastninsko pravico pomenila kršitev izročilne

pogodbe. Toženki, kot že omenjeno, ni bilo prepovedano razpolaganje z

izročenimi nepremičninami, zato njeno ravnanje (daritev) ni v

nasprotju z določili izročilne pogodbe.

Na pravilne in popolne dejanske ugotovitve je torej sodišče prve

stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Sodišče druge stopnje je

skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP preverilo tudi, ali je

bila morebiti zgrešena katera od tistih absolutno bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katera

mora paziti po uradni dolžnosti; s prej navedenim predpisom omejen

preizkus procesne pravilnosti sojenja pred sodiščem prve stopnje je

pokazal, da uradoma upoštevane procesne kršitve niso bile storjene.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).