VSL sklep in sodba I Cpg 226/2003

I.
1. Pritožba se zavrne proti tistemu delu 1. točke izreka
izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi
Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/06001 z dne 11.9.2000
v 1. točki izreka razveljavilo za:
- 63.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1997 do
plačila,
- 27.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1998 do
plačila in
- 72.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1998 do
plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo,
ter se prvostopna sodba v tem delu potrdi.
2. Pritožbi proti preostalemu delu 1. točke izreka in proti
2. točki izreka izpodbijane sodbe pa se ugodi in se v teh delih
prvostopna sodba razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču
prve stopnje v ponovno sojenje.
II.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. Ig 2000/06001 z dne 11.9.2000 razveljavilo tudi v

1in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka)

ter odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene

nadaljnje pravdne stroške v znesku 134.700,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 8.10.2002 do plačila (2. točka izreka).

Pojasnilo je, da je zahtevek na plačilo 70.099,00 SIT s pripadki,

30.800,00 SIT s pripadki in 80.525,00 SIT s pripadki, ki izvirajo iz

računov 2186/00/97 z dne 16.12.1997 (A81), 2300/00/97 z dne

24.12.1997 (A67) in 980056 z dne 7.1.1998 (A44) neutemeljen zato, ker

znesek iz prvega računa znaša 7.099,00 SIT, iz drugega 3.800,00 SIT,

iz tretjega pa 8.525,00 SIT. V preostalem delu pa je sklep o izvršbi

v še nerazveljavljenem delu v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek

zavrnilo zato, ker ga tožeča stranka ni dokazala.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodijane

sodbe tako, da pritožbeno sodišče njenemu tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe

in potrditev prvostopne sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih

stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

1Iz računov v prilogah A81, A67 in A44 dejansko izhaja, da se račun

št. 2186/00/97 z dne 16.12.1997 glasi na 7.099,00 SIT, račun št.

2300/00/97 z dne 24.12.1997 (A67) na 3.800,00 SIT, račun št. 980056 z

dne 7.1.1998 (A44) pa na 8.525,00 SIT. Na podlagi teh računov pa je

tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo desetkrat večjega

zneska. Ker za tolikšen zahtevek ni navedla nikakršne podlage, je

tožbeni zahtevek v tisti višini, ki jo predstavlja večkratnik zneskov

iz omenjenih treh računov, nesklepčen. Zato je odločitev prvostopnega

sodišča v tem delu pravilna. Glede na navedeno je pritožba tožeče

stranke, s katero izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo

zneskov 63.000,00 SIT (= 70.099,00 SIT minus 7.099,00 SIT) 27.000,00

SIT, (= 30.800,00 minus 3.800,00 =) in 72.000,00 SIT (= 80.255,00 SIT

minus 8.525,00 SIT), neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v

okviru uradnega preizkusa tega dela ni zasledilo nikakršnih kršitev

iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu

kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen

ZPP). Kolikor tožeča stranka s pritožbo izpodbija tudi zavrnitev

tožbenega zahtevka na plačilo zneskov 7.099,00 SIT, 3.800,00 SIT in

8.526,00 SIT, pa so razlogi v zvezi s tem delom prvostopne odločitve

navedeni v nadaljevanju pod tč. 2 obrazložitve te odločbe.

2Odločitev iz preostalega dela izpodbijane sodbe sloni na nepopolni

ugotovitvi dejanskega stanja, ki izvira iz zmotne uporabe

materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu na

podlagi določila 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo

(v preostalem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Zakon o pravdnem postopku ne pozna dokaznih

pravil in tako ne predpisuje, da je manjkajoča štampiljka na

dobavnici dokaz za to, da blago naslovniku ni bilo dostavljeno. Zato

drži pritožbena navedba, da zgolj manjkajoči žig na dobavnici ne more

biti dokaz, da tožeča stranka blaga toženi stranki ni dobavila. Do

izpovedi priče Z.A., da se ob prevzemu blaga pri tožeči stranki

dobavnice sploh niso žigosale, pa se prvostopno sodišče ni

opredelilo, kot pravilno navaja pritožnica. Zato bo to vrzel v novem

postopku treba odpraviti.

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da mora vsaka stranka

navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek,

ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, vendar je to

pravilo napačno uporabilo. Tako mora tožnik dokazati dejstva, iz

katerih izhaja njegov zahtevek, takoimenovana pravotvorna dejstva,

toženec pa dejstva, na katera opira svoje ugovore, to je dejstva, iz

katerih izhajajo ugovori nenastale pravice, ugasle pravice ter

samostojni (izključevalni ugovori). Posledice nedokazanosti nekega

dejstva zadanejo tisto stranko, ki mora to dejstvo glede na normo

materialnega prava zatrjevati in v skladu s 7. členom ZPP o vezanosti

trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati. Z navedbo, da toženec

tožeči stranki vtoževanega plačila ne dolguje, ker blaga iz dobavnic

ni prejel, kolikor ga je prejel, ga je pa tudi plačal, je tožena

stranka postavila dva ugovora. Prvi je ugovor nenastale pravice,

drugi pa ugovor ugasle pravice. Negativnega dejstva, da blaga ni

prejela, tožena stranka ne more dokazati. Ker pa je v dokaz za svoje

trditve, da je blago toženi stranki bilo dostavljeno, tožeča stranka

predložila podpisane dobavnice, tožena stranka pa je navedla, da

podpisi na dobavnicah niso njeni, je ona tista, ki bi to morala

dokazati in ne tožeča stranka, kot zmotno meni prvostopno sodišče.

Glede na navedeno je torej pravilno pritožbeno stališče, da je tako

materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča zmotno. Iz tega

sledi, da bi dokaz z zaslišanjem izvedenca grafologa, ki ga je tožena

stranka predlagala na glavni obravnavi dne 4.7.2002, prvostopno

sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti. To

pomanjkljivost bo torej v novem sojenju treba odpraviti. Za

ugotovitev, ki sloni na laični primerjavi različnih podpisov priče

Z.A., da podpis na nobeni od številnih dobavnic ni njegov, namreč

sodišče nima potrebnega znanja. Po določilu 243. člena ZPP sodišče

izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev

kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne

razpolaga. Grafološkega znanja pa sodišče prav gotovo nima.

V smislu pravil o povezanosti dokaznega in trditvenega bremena je

treba razlagati tudi določilo 258. člena ZPP. Zato je napačna

interpretacija prvostopnega sodišča tudi v tistem delu, kjer

pojasnjuje, da je predlog za zaslišanje pravdnih strank zavrnilo

zato, ker je tožeča stranka predlagala zaslišanje samo svojega

direktorja, ne pa tudi toženca in da je tožeča stranka tista, ki bi

morala za resničnost trditev, ki jih je navedla tožena stranka,

predlagati zaslišanje "prič z nasprotne strani". Iz tega sledi, da

mora sodišče dosledno spoštovati določilo 212. člena ZPP in sme

zaslišati samo eno stranko in samo priče ene stranke le ob

neaktivnosti druge stranke, ob polnem upoštevanju načela

kontradiktornosti.

Napotki prvostopnemu sodišču za ponovno odločitev so razvidni iz

gornje obrazložitve, kjer je odgovorjeno tudi na vse pravnorelevantne

pritožbene trditve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določili 3. in 4. odst.

165člena ZPP).