VSL sodba I Cpg 289/2004

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se
tožbeni zahtevek na plačilo 33.749.338,60 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 17.6.2002 do plačila zavrne, tožeči stranki pa se naloži
v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške tožene stranke
v znesku 357.500,00 SIT, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od izteka tega roka do plačila.
Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti
pritožbene stroške tožene stranke v višini 206.484,00 SIT.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki 33.749.338,60 SIT z zakonskimi

zaamudnimi obrestmi od 17.6.2002 do plačila ter ji povrniti pravdne

stroške v znesku 1.315.289,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.12.2003 do plačila, stranskim intervenientom pa v znesku

651.000,00 SIT.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu

sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka in stranska intervenienta na strani tožeče stranke so

odgovorili na pritožbo in predlagalia pritožbenemu sodišču, da

pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke uveljavljala

plačilo na podlagi jamstva iz 1. odst. 33. člena Zakona o

denacionalizaciji (Ur. l. RS/I št. 27/1991 - v nadaljevanju ZDen).

Navedena določba določa, da se v postopku denacionalizacije

nepremičnine upravičencem vrnejo proste hipotekarnih bremen, ki so

nastala po njihovem podržavljanju do dneva uveljavitve tega zakona.

Hkrati pa je določeno jamstvo tožene stranke za terjatve, ki so bile

zavarovane z navedenimi hipotekarnimi bremeni.

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je torej ključno

vprašanje, ali je v času uveljavitve ZDen (7.12.1991) pravna prednica

tožeče stranke imela hipoteko na nepremičninah, vpisanih v vl. št.

k.o. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo naslednja

relevantna dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in jih tožena

stranka niti ni prerekala:

- 7.5.1992 sta pravni prednik tožeče stranke kot zastavni upnik in

A. d.o.o. kot zastavnik sklenila Pogodbo o zavarovanju denarnih

terjatev zastavnega upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na

nepremičninah zastavnika (priloga A6), s katero so bile zavarovane

terjatve zastavnega upnika z vknjižbo zastavne pravice s prepovedjo

odtujitve na nepremičnini vložek št. k.o.;

- 10.9.1992 sta ista pogodbenika sklenila Pogodbo o dolgoročnem

namenskem kreditu (A2) za znesek 9.569.457,10 SIT, v kateri je bilo

določeno, da se obveznost zavaruje z zastavno pravico na nepremičnini

vložek št. po sklenjeni pogodbi o hipoteki z dne 7.5.1992;

- pri citirani nepremičnini je bila dne 24.10.1991 s sklepom o

zaznambi vrstnega reda pod Dn. št. 1743/91 vpisana zaznamba vrstnega

reda na predlog L. d.o.o., Škofja Loka in je bila v tem vrstnem redu

vknjižena zastavna pravica v korist pravnega prednika tožeče stranke

na podlagi pogodbe z dne 7.5.1992.

Utemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje na tako

ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko

je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Tožeča stranka

zatrjuje, da je njena pravna prednica (v nadaljevanju tožeča stranka)

hipoteko na spornih nepremičninah pridobila na podlagi pogodbe. V

skladu s 1. odst. 64. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ 6/80) se hipoteka na podlagi

pravnega posla pridobi z vpisom v javno knjigo. S tem v zvezi pa je

materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da je tožeča

stranka hipoteko pridobila že z vpisom zaznambe vrstnega reda dne

24.10.1991, to je pred uveljavitvijo ZDen. Sodišče prve stopnje je

namreč učinek zaznambe vrstnega reda neutemeljeno razlagalo z učinkom

predznambe zastavne pravice. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje

na določbe Zakona o zemljiški knjigi, ki pa za sporno razmerje

neposredno niso uporabljive, saj je bil Zakon o zemljiški knjigi

uveljavljen šele v letu 1995. V spornem obdobju so se za navedena

vprašanja uporabljala pravila Zakona o zemljiških knjigah iz leta

1930, ki je pojem zaznambe urejal v paragrafu 20. Gre torej za vpis

pravnih dejstev, ki sama po sebi niso pravni temelj za pridobitev

pravic, imajo pa določen učinek na pravni promet z nepremičninami.

Kot posebna oblika zaznambe je bila zaznamba vrstnega reda urejena v

1odst. paragrafa 60, ki je urejal upravičenje lastnika, da zahteva

knjižno zaznambo o tem, da hoče svoje zemljišče odsvojiti ali dati

zastavno pravico za dolg zato, da se zagotovi knjižni vrstni red

glede pravic na podlagi takšnih poslov. Sama zaznamba vrstnega reda

torej še ne pomeni nastanka neke pravice, temveč ima učinek zgolj v

varovanju vrstnega reda. Takšno zaznambo predlaga lastnik

nepremičnine predvsem takrat, kadar še ni sklenil zavezovalnega

pravnega posla za prenos lastninske pravice oziroma za ustanovitev

hipoteke (glej tudi določbe 68 - 75. člena sedaj veljavnega ZZK-1).

Drugačen pa je učinek predznambe v zemljiški knjigi, ki se dovoli na

podlagi listin, ki verjetno izkazujejo pravni temelj za pridobitev

pravice, učinkuje pa pod odložnim pogojem, da se predznamba opraviči.

Predpostavka za predznambo je torej v primeru pogodbene ustanovitve

hipoteke obstoj zavezovalnega pravnega posla, ki pa še ne izpolnjuje

pogojev za vknjižbo nastale pravice v zemljiški knjigi (glej 49. člen

ZZK-1). V konkretnem primeru je sama tožeča stranka zatrjevala, da v

času uveljavitve ZDen tožena stranka še ni sklenila z lastnikom

nepremčnine zavezovalnega posla kot podlage za nastanek sporne

zastavne pravice, saj sta bili pogodbi, na kateri se sklicuje tožeča

stranka, sklenjeni šele 7.5.1992 in 10.9.1992 (A2 in A6). Pred

sklenitvijo navedenih pogodb, na podlagi katerih tožeča stranka

utemeljuje pridobitev zastavne pravice, glede na gornjo obrazložitev

sama pravica ni mogla nastati. Navedene ugotovitve tako kažejo na

nesklepčnost tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila v

tožbi, v posledici česar bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni

zahtevek zavrniti. Ker je sodišče prve stopnje materialopravno zmotno

utemeljevalo učinek zaznambe vrstnega reda, na katerega se sklicuje

tožeča stranka, z učinkom predznambe zastavne pravice, je s tem v

izpodbijani sodbi podana kršitev zmotne uporabe materialnega prava,

na katero pravilno opozarja pritožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče

je zato v okviru pravilne uporabe materialnega prava, upoštevajoč

dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in trditveno podlago same

tožeče stranke pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako,

da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Zavrnitev tožbenega zahtevka je narekovala spremembo odločitve

sodišča prve stopnje tudi glede stroškov postopka in sicer tako, da

je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev potrebnih

stroškov tožene stranke (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165.

člena ZPP). Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške toženi stranki

priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo (1500 točk), zastopanje

na naroku 9.10.2003 (750 točk) in na naroku 20.11.2003 (500 točk),

upoševaje vrednost točke po veljavni Odvetniški tarifi (16. člen

Zakona o državnem pravobranilstvu).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela je upravičena do povrnitve

nastalih stroškov pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbo

1875 točk. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa glede na

uspeh tožene stranke s pritožbo ni upravičena tožeča stranka, ki je

priglasila stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi

s 1. odst. 165. člena ZPP).