VSL sodba in sklep I Cpg 134/2004

1.Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi o
zakonskih zamudnih obresti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve
stopnje v tem obsegu v novo sojenje.
2.V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba
potrdi.
3.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in

zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v

novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi nepravočasno izpolnjene

nedenarne obveznosti je po ZOR samostojna terjatev tožene stranke do

tožeče stranke. Zato ne vpliva na nastanek terjatve iz naslova

opravljenih del. To pomeni, da bi trditve tožene stranke o

upravičenju do pogodbene kazni bile pravno upoštevne lahko le, če bi

tožena stranka zatrjevala, da je podala pobotno izjavo pred pravdo,

ali pa, če bi uveljavljala procesni ugovor zaradi pobota v

obravnavanem gospodarskem sporu. Le v tem primeru bi nasprotna

toženčeva terjatev bila razlog za prenehanje vtoževane terjatve.

Tožena stranka ni zatrjevala, da bi podala pobotno izjavo (prim. 337.

člen ZOR). Prav tako v okviru tega gospodarskega spora ni podala

procesnega ugovora zaradi pobota. Trditve tožene stranke o

upravičenju do pobotne terjatve se tako izkažejo kot pravno

nepomembne. Pritožbeno sodišče ponavlja, da zgolj obstoj samostojne

nasprotne terjatve ne vpliva niti na nastanek niti na prenehanje

vtoževane terjatve. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče ni

ukvarjalo s pritožbenimi trditvami, ki izpodbijajo dokazno oceno

sodišča prve stopnje o nepravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni.

Enako velja za pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, češ da ni

ugotovilo, kdaj je prišlo do dejanskega prevzema opravljenih del

(prim. prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je na dobavnici št. 11/00

(v prilogi A14) zapisano, da je rok za reklamacije osem dni. Vendar v

obravnavanem primeru po trditvah tožene stranke ni sporno, ali je

tožena stranka podala reklamacijo v tem roku. Sporno je, kot je sama

zatrjevala, ali jo je podala že ob dobavi in montaži navedenega

elementa (prim. trditve tožene stranke v ugovoru pod 1., l. št. 11).

Upoštevaje ob tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil

dobavljen pult v drugačni izvedbi glede materiala in dimenzij, kot je

bil prvotno predviden (tako je zatrjevala tudi tožena stranka v

ugovoru), pritožbene trditve, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča

prve stopnje, te ne morejo omajati. Če bi tožena stranka namreč

reklamacijo res podala, ni niti logično niti življenjsko

sprejemljivo, da je pristala na montažo pulta, ki naj bi se po njenih

trditvah razlikoval tako v dimenzijah kot v izbranem materialu

naročenega pulta. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz zapisnika o

izpovedbi tožene stranke izhaja, da najprej časovno ni mogla

opredeliti podane reklamacije, iz nadaljnje izpovedbe pa, da naj bi

reklamacijo podala takoj. Pritožbeno sodišče tudi zato sprejema

dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala

zatrjevane reklamacije ter je zato treba šteti, da je s tem priznala,

da je izpolnitev v redu.

Pač pa pritožnik pravilno opozarja na pomanjkljivost obrazložitve v

delu, v katerem se nanaša na prisojo zakonskih zamudnih obresti. S

tem v zvezi prav tako pravilno opozarja, da je rok zapadlosti določen

v 5. členu pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 4.1.2000 (v

prilogi A13). Pravilen je tudi pritožbeni očitek o neskladnosti

obrazložitve, češ da gredo obresti od zapadlosti posameznega računa,

in prisojo teh obresti od zneska 48.790,00 od 9.5.2000 (na računu št.

25/2000 je zapisan rok plačila 15.5.2000; prim. prilogo A3) in od

zneska 890.060,50 SIT od 7.4.2000, medtem ko iz računa št. 15/2000

sledi, da je rok plačila 22.4.2000 (prim. prilogo A5). Ker spredaj

omenjeno pogodbeno določilo terja ugotovitev novega dejstva, to je

dneva, na katerega sta pravdni stranki vezali zapadlost posameznih

zneskov, zaenkrat ni moč odgovoriti, ali je pravilno izhodišče o

zapadlosti, ki je navedeno na omenjenih računih. V obrestnem delu je

zato podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno

sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo

zadevo v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem

odstavku 165. člena ZPP.