VSL sklep I Cpg 212/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (2. točka izreka)
in tožba zavrže.
Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev ničnosti petnajstih aneksov št. 1, ki jih je prvotožena

stranka sklenila z drugo do šestnajstotoženo stranko v času od

23.5.1994 do 22.6.1994. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek, po

katerem bi morale prvotoženi stranki plačati drugotožena stranka

795.628,00 SIT, tretjetožena stranka 763.263,00 SIT, četrtotožena

stranka 986.328,00 SIT, petotožena stranka 80.959,00 SIT, šestotožena

stranka 792.290,00 SIT, sedmotožena stranka 170.892,00 SIT,

osmotožena stranka 117.070,00 SIT, devetotožena stranka 136.615,00

SIT, desetotožena stranka 1,013.485,00 SIT, enajstotožena stranka

129.999,00 SIT, dvanajstotožena stranka 1,131.971,00 SIT,

trinajstotožena stranka 116.294,00 SIT, štirinajstotožena stranka

162.390,00 SIT, petnajstotožena stranka 1.032.742,00 SIT in

šestnajstotožena stranka 151.877,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.1.1995 do plačila. Prvostopno sodišče je tožeči stranki

tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženih strank in sicer

prvo, četrto, peto, sedmo do šestnajstotoženi stranki 1,296.000,00

SIT, šestotoženi stranki 127.600,00 SIT in tretjetoženi stranki

156.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2002 do

plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in

predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

V odgovoru na pritožbo je pooblaščenka prve, četrte, pete in sedmo do

šestnajsto tožene stranke predlagala pritožbenemu sodišču, da

pritožbo kot prepozno zavrže, ker je bila vložena po izteku

pritožbenega roka, podrejeno temu pa je predlagala pritožbenemu

sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo

potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Neupravičena je trditev pooblaščenke trinajstih toženih strank v

odgovoru na pritožbo, da je tožeča stranka pritožbo vložila

prepozno. V skladu s 1. odst. 333. čl. ZPP in 3. točke 493. čl. ZPP

(ki je še veljal v času izdaje izpodbijane sodbe) je bilo šteti

pritožbo kot pravočasno, v kolikor je bila vložena v roku osmih dni

od vročitve prepisa sodbe. Odgovor na pritožbo se s tem v zvezi

sklicuje na zaznamek sodišča z dne 12.12.2002, pripisan na zadnji

strani izvirnika sodbe, ki naj bi izkazoval, da je bila sodba

odpravljena tudi pooblaščenki tožeče stranke. Ker pa sodba učinkuje

šele z vročitvijo stranki (2. odst. 320. čl. ZPP), je potrebno

pravočasnost pritožbe presojati izključno v času od vročitve sodbe

tožeči stranki in ne od dneva zaznamka sodišča, na podlagi katerega

naj bi bilo vročanje opravljeno. Res je, da se v spisu nahajata dve

odredbi za vročanje sodbe tožeči stranki (na list. št. 135 in 136),

vendar se v spisu nahaja samo ena vročilnica, ki izkazuje, da je bila

sodba pooblaščenki tožeče stranke vročena 15.1.2003. Iz poizvedb, ki

jih je izvršilo Višje sodišče v Ljubljani pri vložišču Okrožnega

sodišča v Ljubljani je razvidno, da je v evidenčni knjigi vročanih

pošiljk pooblaščenki tožeče stranke pod opr. št. 8 Pg 277/01 v času

od izdane odredbe z dne 11.12.2002 do vložitve pritožbe evidentirana

samo ena vročitev. Iz navedenega tako ni mogoče sklepati, da bi

tožeča stranka odpravek sodbe prejela pred vročitvijo dne 15.1.2003,

kot izhaja iz v spis priložene vročilnice. Tako se izkaže, da je bila

pritožba tožeče stranke vložena pravočasno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi prvostopno sodišče moralo preden

se je spustilo v obravnavo utemeljenosti tožbenega zahtevka najprej

obravnavati vprašanje, ali je tožeča stranka imela procesno

legitimacijo za vložitev tožbe. Gre za procesno predpostavko iz 76.

čl. ZPP. Družbeni pravobranilec Republike Slovenije ni procesni

subjekt in 1. odst. 76. čl. ZPP (fizična oziroma pravna oseba), zato

ima lahko položaj stranke samo, če mu to lastnost in upravičenje za

posamezen primer oziroma vrsto primerov podeljuje zakon (glej odločbe

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 92/94, II Ips

34/2002 in III Ips 9/2003). Tožeča stranka je svojo procesno

upravičenje do vložitve tožbe utemeljevala na zakonskih določbah, ki

so tožeči stranki do olastninjenja podjetij dajale legitimacijo v

postopkih odprave oškodovanja družbene lastnine, kar v procesnem

smislu pomeni legitimacijo tožeče stranke za varstvo tujih pravic.

Prvostopno sodišče pa se z vprašanjem te procesne predpostavke na

strani tožeče stranke ni ukvarjalo, temveč je vprašanje procesne

upravičenosti tožeče stranke nepravilno obravnavalo kot vprašanje

njegove stvarne legitimacije, v okviru česar je tožbo dopustilo,

vendar je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Za odločitev o procesnem upravičenju tožeče stranke pa zadostujejo

ugotovljena dejstva, ki jih je (kot nesporna) ugotovilo prvostopno

sodišče in sicer:

1da je bilo lastninsko preoblikovanje prvotožene stranke v sodni

register vpisano dne 1.12.1997,

2da je bilo revizijsko poročilo Agencije Republike Slovenije za

revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je podlaga

vloženi tožbi, izdano 21.5.2001 in dopolnjeno 30.6.2001, ter

3da je tožeča stranka tožbo vložila 22.7.2001.

Argumetnacijo, ki jo je prvostopno sodišče uporabilo za svojo

odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, bi glede na zgoraj

obrazloženo prvostopno sodišče moralo uporabiti v okviru presoje

procesnega upravičenja tožeče stranke do vložitve tožbe. S tem v

zvezi se pritožbeno sodišče z načelnimi izhodišči, ki jih je zavzelo

prvostopno sodišče v zvezi z učinkovanjem prehodnih določb Zakona o

zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti

Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) strinja. Z vpisom prvotožene

stranke v sodni register pri njej ni bilo več izkazane kategorije

družbenega kapitala oziroma družbene lastnine. S tem je prenehala

zakonska podlaga tožeči stranki za procesno upravičenje, ki je

temeljila na tem, da družbena lastnina ni imela titularja. Z

olastninjenjem, je takšno upravičenje tožeče stranke prenehalo, ker

imajo tožbeno upravičenje izkazano tako družba, kot v njenem imenu

delničarji (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III

Ips 9/2003).

V zvezi s tolmačenjem posameznih določb in predvsem prehodnih določb

ZZLPPO, ki jih ponuja pritožnik v pritožbi in se razlikujejo od

utemeljitve prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, pa se

pritožbeno sodišče sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki jo je

oblikovalo in zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več

primerljivih dejanskih primerih (odločbe III Ips 98/2001, III Ips

49/2002 in III Ips 9/2003), v katerih je zavzelo jasno stališče, da

je določba 25.h čl. Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti

Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije

Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS)

družbenemu pravobranilcu odvzela legitimacijo za vložitev tožbe za

povrnitev škode zaradi oškodovanja družbene lastnine po vpisu

lastninskega preoblikovanja podjetij v sodni register. Drugi odstavek

65čl. ZZLPPO je sicer res ohranil v veljavi določbo 25.m čl.

ZPPOLS, vendar pa se le-ta uporablja le glede podjetij iz 2. odst. 3.

čl. ZZLPO in za postopke, ki jih že vodi družbeni pravobranilec. Ker

je bila prvotožena stranka ob vložitvi tožbe že olastninjena, tožeča

stranka ni imela več izkazanega tožbenega upravičenja, zato bi

prvostopno sodišče moralo tožbo že v okviru predhodnega preizkusa

zavreči (274. čl. ZPP).

Ker je prvostopno sodišče tožeči stranki v nasprotju z določbami 76.

čl. ZPP priznalo status stranke, je s tem storilo absolutno bistveno

kršitev pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, s

čimer je podan razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Ker

navedenih pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je pritožbeno sodišče

tožbo zavrglo (3. odst. 354. čl. ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča pa ne vpliva na odločitev prvostopnega

sodišča glede stroškov pravdnega postopka. Uspeh tožeče stranke v

pritožbenem postopku je namreč zgolj navidezen, saj v celotni pravdi

ni uspela. Zato je posledično dolžna sama nositi svoje stroške

pritožbenega postopka, saj le-teh ni mogoče naprtiti toženim

strankam, ki so v postopku uspele (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno

sodišče pa kot potrebnih stroškov ni priznalo s strani pooblaščenke

trinajstih toženih strank priglašene stroške za odgovor na pritožbo,

saj navedbe iz odgovora na pritožbo niso v ničemer prispevale k

razjasnitvi zadeve oziroma odločitvi pritožbenega sodišča.