VSL sodba IV Cp 3270/2005

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka v
obrestnem delu spremeni tako, da se pravilno glasi:
"Tožena stranka mora drugi tožeči stranki plačati 600.000,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:
-270.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane
obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki
tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa
z zakonskimi zamudnimi obrestmi;
-120.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane
obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki
tečejo od 31.12.2002 do 27.6 2003, od 28.6.2003 do plačila
pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi;
-120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo
od 31.12.2003 do plačila;
-90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od
30.9.2004 do plačila, vse v petanjstih dneh pod izvršbo.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba
sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora

toženka za preživljanje mladoletnega sina M. plačevati

mesečno preživnino 15.000,00 SIT od 1.10.2004 do 31.1.2005,

od 1.2.2005 pa 20.000,00 SIT. Odločilo je, da mora toženka

drugemu tožniku B. I. plačati 600.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, ki zapadejo v plačilo glede izdatkov za

leto 1999 (30.000,00 SIT) 5.10.2001, glede izdatkov za leto

2004 (90.000,00 SIT) 30.9.2004, sicer pa zadnji dan v letu

za tekoče leto. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in

sklenilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne

stroške.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je zaradi zmotne oziroma nepravilne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava

pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da

verzijski zahtevek tožeče stranke zavrne, toženki pa naloži plačilo

preživnine v višini 5.000,00 SIT mesečno. Navaja, da sodišče prve

stopnje ni v zadostni meri upoštevalo preživninskih zmožnosti

toženke. S plačo 87.000,00 SIT mora preživljati še dva otroka. Če bi

morala plačevati 20.000,00 SIT mesečne preživnine za prvega tožnika,

bi ji zase oziroma za otroka ostalo le 49.000,00 SIT za vsakega,

medtem ko bi imel mladoletni tožnik na razpolago 190.000,00 SIT

mesečno. Druga dva toženkina otroka imata pravico, da se ju v

razmerju do matere obravnava enako kot M. Tožeča stranka je

uveljavljala verzijski zahtevek, sodišče prve stopnje pa ves

čas govori o neupravičeni obogatitvi. Izrecno bi moralo

ugotoviti potrebe preživljanca, ki bi jih morala tožeča

stranka tudi dokazati, saj ne gre za preživninski spor, v

katerem bi sodišče imelo preiskovalna pooblastila. Napačna

je tudi stroškavna odločitev, saj tožeča stranka ni uspela

niti s 1/3 zahtevka iz naslova preživnine in samo z 1/6

zahtevka iz naslova verzije.

Pritožba je delno utemeljena.

O preživninski terjatvi prve tožeče stranke M. I.:

Odločitev o višini preživnine za mladoletnega otroka je

materialnopravno pravilna in temelji na določbi 129. člena Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS št. 69/04 -

prečiščeno besedilo, ZZZDR), upoštevajoč potrebe mladoletnega otroka

ter materialne in pridobitne zmožnosti obeh preživninskih zavezancev.

Toženka ne prereka višine potreb mladoletnega M., kot jih je

ugotovilo sodišče prve stopnje, meni pa, da tako visoke preživnine

glede na svoje zmožnosti za preživljanje ne more plačevati. Po oceni

pritožbenega sodišča je navedeni očitek neutemeljen. Če bi namreč

sodišče prve stopnje drugače porazdelilo preživninsko breme med oba

zavezanca, bi to pomenilo neupravičeno prevalitev obveznosti na

tožnika, ki mora, ob sicer bistveno višji plači, že sedaj zagotoviti

5/6 denarja za njegovo preživljanje, poleg tega pa vlagati

vsakodnevni napor in skrb v M. vzgojo. Toženka neupravičeno

primerja prvega tožnika s svojima drugima mladoletnima

otrokoma. Bistvo načela enakosti je, da se bistveno podobni

položaji obravnavajo enako. Mladoletni sin M., zahvaljujoč

solidnim gmotnim razmeram njegovega očeta, ni v enakem

položaju, kot otroka, ki živita s toženko in ki prejemata

preživnino v skladu s preživninskimi zmožnostmi

preživninskih zavezancev. Tudi izračun same toženke v

pritožbi, iz katerega izhaja, da ji bo po plačilu preživnine

ostalo po 49.000,00 SIT zase oziroma za vsakega od obeh

otrok, ki živita pri materi, omogoča zaključek, da bo zmogla

plačevanje preživnine brez škode za preživljanje sebe in drugih dveh

mladoletnih otrok.

Ker v tem delu niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti

upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem

postopku, ZPP).

O terjatvi iz naslova verzije druge tožeče stranke:

Pravno podlago za rešitev spornega razmerja v tem delu vsebuje 133.

člen ZZZDR. Kot verzijski zahtevek je tožbeni zahtevek, čeprav morda

nekoliko nedosledno, opredelilo tudi sodišče prve stopnje, ki je

pravilno izluščilo bistvo reparacijskega zahtevka, ki je v tem, da

sme druga tožeča stranka iz razloga, ker je preživljala otroka,

tožena stranka pa v spornem obdobju iz tega naslova ni ničesar

prispevala, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od drugega

preživninskega zavezanca, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Za

uveljavitev pravice iz 133. člena ZZZDR zadošča ugotovitev

neprerekanega dejstva, da je drugi tožnik prvega tožnika preživljal,

toženka pa svoje obveznsoti ni izpolnjevala. Splošno znano dejstvo

je, kakšne so potrebe šoloobveznega otroka in kakšni stroški v zvezi

s tem nastajajo, zato izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno

(4. odstavek 214. člena ZPP). Nobenega dvoma ne more biti, da toženka

drugi tožeči stranki, upoštevajoč obseg potreb mladoletnega otroka v

spornem obdobju (oktober 1999 - september 2004) in razmerje v

dohodkih preživninskih zavezancev, dolguje najmanj toliko, kot je

drugi tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je

treba poudariti, da zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite

preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste

denarne obveznosti in se zato ta vrednost presoja po času, ko je

opredeljena kot čista denarna terjatev, to je ob odločanju sodišča

prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za

preživljanje preživninskega upravičenca (pravno mnenje Občne seje

VSS, Poročilo VSS II/91, stran 10).

Dejstvo, da zalaganje obveznosti iz naslova preživljanja namesto

drugega nima značaja čiste denarne terjatve, pa je narekovalo tudi

spremembo izpodbijane sodbe v obrestnem delu v skladu z načelnim

pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča (načelno pravno mnenje VS RS,

Pravna mnenja I/2002, stran 11; 4. točka 358. člena ZPP). Ob pravilni

uporabi materialnega prava je tožena stranka glede povračilne

obveznosti za leto 1999, 2000 in 2001 v zamudi od 1.1.2002, glede

povračilne obveznosti za leto 2002 od 31.12.2002, glede povračilne

obveznosti za leto 2003 od 31.12.2003 in glede povračilne obveznosti

za leto 2004 od 30.9.2004. Drugi tožeči stranki od zamude do

27.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne

mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. 28.6.2003 je začel veljati

Zakon o predpisani obrestni meri (Uradni list RS, št. 56/03, s ZPOMZO

- 1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi

in valorizacijskimi obrestmi. Ker citirani predpis ne vsebuje niti

prikrite temeljne obrestne mere, pritožbeno sodišče ocenjuje, da

drugi tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini,

kot jih predpisuje s ZPOMZO - 1.

Ker je v ostalem delu sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni

nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu

zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

Odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Tožena stranka je

spregledala, da tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala le

verzijskega, ampak tudi preživninski zahtevek, pri čemer sodišče v

sporih iz razmerij med starši in otroki ne odloča na podlagi

kriterija uspeha (154. člen ZPP), ampak po prostem preudarku (413.

člen ZPP). V konkretnem primeru torej ni odločilno le, s kolikšnem

delom tožbenega zahtevka je tožeča stranka zmagala, ampak velja

izpostaviti okoliščino, da je bila tožba potrebna, saj toženka svoje

zakonite preživninske obveznosti od rojstva mladoletnega prvega

tožnika ni niti delno izpolnjevala.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu,

je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene

stroške (2. odstavek 165. in 3. odstavek 154. člena ZPP).