VSL sklep I Cp 1707/04

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, na podlagi katerega bi bil toženec dolžan plačati tožnikoma

260.000,00 SIT s pripadki. Tožnikoma je naložilo, da tožencu povrneta

njegove pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse dovoljene

pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Navaja, da je zmotna prvostopna ugotovitev o tem, da je terjatev

tožnikov zastarala. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji

zastaranja naredilo dve napaki. Najprej je napačno ugotovilo

trenutek, ko sta tožnika izvedela za nedovoljeno sečnjo na njuni

parceli, poleg tega pa je zastaranje presojalo izključno na podlagi

367člena ZOR, to je po pravilih za zastaranje odškodninskih

terjatev, čeprav je podlaga tožbenega zahtevka tudi določba 2.

odstavka 210. člena ZOR, torej pravila o neupravičeni pridobitvi.

Trditvena podlaga tožbe in nadaljnjih pripravljalnih vlog namreč

vsebuje vso relevantno trditveno podlago, na podlagi katere bi lahko

sodišče tožbeni zahtevek presojalo tudi na podlagi pravil o

neupravičeni pridobitvi. Presoja zastaranja zgolj z vidika zastaranja

odškodninskih terjatev je zato napačna. Terjatev iz naslova

neupravičene obogatitve namreč zastara v petletnem zastaralnem roku.

Sicer pa je prvo sodišče na podlagi izvedenih dokazov napačno

zaključilo, da sta tožnika že leta 1999 izvedela za nedovoljeno

sečnjo. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na izpovedbo priče T. B., ki

pa je izpovedala ravno obratno kot pa to navaja prvo sodišče v

razlogih izpodbijane sodbe. Zato je podana tudi bistvena kršitev

določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Preizkusiti tudi ni

mogoče prvostopne stroškovne odločitve, ker ni ustrezno obrazložena.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika sta v tožbi navedla, da sta v septembru leta 2001 opazila, da

je toženec na njuni parceli brez dovoljenja neupravičeno posekal in

odvzel njun les. Na podlagi takšne trditvene podlage sta tožnika

upravičena do povrnitve vrednosti lesa iz naslova odškodnine, pa tudi

iz naslova neupravičene pridobitve. Ne glede na to, da sta tožnika

kot pravno podlago svojega zahtevka navedla odškodninsko odgovornost

toženca in šele na zadnjem naroku utemeljevala svoj zahtevek tudi na

določbi 210. člena ZOR, bi moralo prvo sodišče obravnavati tožbeni

zahtevek po obeh pravnih podlagah, kot sta podani glede na dejanske

trditve tožeče stranke, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek.

Stranka namreč ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka,

pa tudi če jo navede, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena

ZPP). Prvo sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo izključno zaradi

zastaranja, pri čemer ga je presojalo le kot odškodninski zahtevek,

ne pa tudi upoštevajoč zastaralni rok, kot je določen za zahtevke iz

naslova neupravičene pridobitve. Zaradi takšnega napačnega

materialnopravno gledanja prvega sodišča o tem, da glede na trditveno

podlago zahtevka ni mogoče obravnavati tudi kot obogatitvenega, je

prvo sodišče nepopolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in je iz tega

razloga treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvemu

sodišču v novo sojenje. Ker je bilo že iz navedenega razloga treba

izpodbijano sodbo razveljaviti se pritožbeno sodišče v nadaljevanju

ni posebej ukvarjalo s tistimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo

na zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z

vprašanjem pričetka teka zastralnega roka v zvezi z odškodninsko

podlago tožbenega zahtevka. Ker je treba v posledici razveljavitve

sodbe o glavni stvari razveljaviti tudi izrek o stroških postopka se

pritožbeno sodišče tudi ni posebej ukvarjalo s tistim delom

pritožbenih trditev, ki se nanašajo na stroškovno odločitev.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.