VSL sodba I Cp 1551/04

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.893,82 EUR

v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke

na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1996 dalje do

plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožeči

stranki plačati 128,85 EUR mesečno od 1.1.1996 dalje do plačila v

tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke na

dan plačila. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki

povrniti pravdne stroške v znesku 60.920,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 7.5.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje zaradi "kršitve pravdnega

postopka, zmotne, nepopolne in pristranske ugotovitve

dejanskega stanja". Predlaga razveljavitev oziroma spremembo

sodbe. Navaja:

Sodišče bi ne smelo njegovih pričevanj obravnavati ločeno,

temveč v kontekstu, saj je že na prvem zaslišanju povedal,

da je toženec vračilo starega dolga pogojeval z dodatnim

posojilom. Sodišče je kljub predloženim dokazom za dokaze

jemalo le izjavo toženca. Nedopustno je, da sodišče razsoja

zgolj na podlagi laži in klevet in izniči veljavni dokaz o

sklenjenem poslu, tj. obojestransko podpisano posojilno

pogodbo, ki se po veljavnih običajih šteje za izpolnjeno.

Toženec si je vsevprek sposojal denar, v sodnih postopkih pa

se obnaša tako kot v njegovem primeru, češ da posojila ni

prejel oziroma da gre za simulirane posle za obresti po

nekakšnih prejšnjih pogodbah. Sodišče ni upoštevalo, da je

veljavna posojilna pogodba podpisana v trenutnem

izvršilniku. Toženec je ob trenutku podpisa pogodbe dobil

denar na roke, sicer pogodbe kot izkušen podjetnik gotovo ne

bi podpisal. Toženec ni dokazal, da vtoževani dolg

predstavlja obresti iz posojilne pogodbe z dne 1.4.1993.

Niti teoretično niti računsko ni prikazal, kako priti do

zneska 6.600,00 DEM. V spisu III P... sta aneksa k pogodbi z dne

1.4.1993, iz katerih je razvidno, da je toženec ob podpisu aneksov že

izplačal obresti po omenjeni pogodbi, torej iz tega naslova ni

dolgoval nič. Dolg je bil tožencu posojen zato, da bi v nekaj mesecih

dokončal začeti posel in nato vrnil dolg po pogodbi. Logično je, da

sovpadajo datumi vtoževane pogodbe z datumom pravde III P ..., saj je

v tem času potekel rok za vračilo dolga po pogodbi z dne 1.4.1993.

Terjal je vračilo. Ker toženec denarja ni imel, je povpraševal po

dodatnem posojilu. Sporazumno rešitev sta pač našla ravno 1.4.1995.

Če bi šlo pri pogodbi z dne 1.4.1995 le za prenos obresti pogodbe z

dne 1.4.1993, bi toženec gotovo terjal podaljšanje pogodbe z dne

1.4.1993, ko je pogodbo dne 1.4.1995 podpisal. V nadaljevanju nato

vztraja pri tem, da je denar posodil.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve

določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno

ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in kot

odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja:

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je

ugotovilo, da posojilo ni bilo dano, torej, da denar ni bil

izročen. Ker je tožnik vztrajal, da je izročil denar,

sodišče prve stopnje ni moglo ugotavljati, ali morda med

strankama velja, kakšna druga pogodba (čl. 212 Zakona o

pravdnem postopku - ZPP). Ko je toženec trdil, da je pogodba

navidezna, taka pogodba sicer med strankama nima učinka

(člen 66/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za

ta primer uporablja glede na določbo člena 1060

Obligacijskega zakonika), vendar pa lahko velja tista

pogodba, ki je z navidezno prikrita (člen 66/2 ZOR). Ker pa

je tožnik vztrajal, da pogodba ni navidezna, sodišče prve

stopnje pa je ugotovilo, da pogodba kot posojilna ni bila

izpolnjena, ker posojilo ni bilo dano, je sodišče prve

stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tako je odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje,

da denar ni bil izročen, ker naj bi v pogodbi zapisani

znesek predstavljal obresti iz posojilne pogodbe z dne

1.9.1993 v zvezi z zneskom 26.240 CHF. Sodišče prve stopnje

je svojo dokazno oceno o tem, zakaj tako šteje, obrazložilo.

Povedalo je, zakaj je verjelo tožencu, ne pa tistemu, kar je

zapisano v pogodbi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema te

razloge. Dokazna ocena je namreč stvar sodišča, ki odloči po

svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje

vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi

uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za

dokazana. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo, dokazna

ocena pa je trdna in prepričljiva (čl. 8 ZPP).

Ko tožnik v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve

stopnje v zvezi z njegovim zaslišanjem, mu ni mogoče

pritrditi, češ da je sodišče izjavo obravnavalo ločeno.

Pravilno je ugotovilo, da je tožnik najprej izpovedal (list.

št. 39), da je toženec prosil za ponovno podaljšanje oz. za

dodatno posojilno pogodbo, sicer mu tudi prejšnjega zneska

ne bo mogel vrniti, nato pa, da ga je toženec klical in da

rabi denar za dobičkonosen posel (list. št. 63). Ne glede na

to, pa tudi če bi držalo to kar trdi tožnik, tudi ni

pojasnil, zakaj se je odločil, da tožencu tudi še po letu

1992 še vedno posoja denar. Kot namreč izhaja iz prilog v

spisu (pod C, vendar neoznačeno, pri B1 - 6 C6), je tožnik

4.5.1992 ovadil toženca zaradi goljufije, 28.9.1992 pa je

bila ovadba zavržena. Kot izhaja iz podatkov v spisu,

toženec denarja tožniku ni vrnil po tem datumu. Nerazumljivo

je torej, da bi (kot trdi tožnik) kljub temu v letu 1993

tožencu posodil še večjo količino švicarskih frankov, ko

tudi tega ni vrnil, pa še sedaj vtoževanih 6.000 DEM. Tako

ravnanje ni v skladu z življenjsko izkušnjo. Spredaj

zapisanega sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo,

pritožbeno sodiče pa z zapisanim ne spreminja dejanskega

stanja, ugotovljenega na prvi stopnji. Gre le za odgovor na

pritožbene trditve in za razloge pritožbenega sodišča o tem,

zakaj pritožbene trditve niso prepričljive in zakaj verjame

tistemu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje.

S tem je odgovorjeno na tiste pritožbene trditve, ki so

odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Tako je bilo torej treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi

sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).