VSL sodba I Cp 1378/04

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem
delu (tj. v točki II izreka) potrdi.
2.Toženka je dolžna tožniku povrniti 147.425,00 SIT stroškov
pritožbenega postopka v roku 15 dni, pod izvršbo.
3.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.04.2004, opr. št. P

111, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev izročilne

pogodbe, ki jo je 22.01.1999 sklenil s toženko (točka I izreka),

ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in navedeno izročilno pogodbo

razvezalo, toženko pa obvezalo, da je v roku 15 dni dolžna izstaviti

tožniku listino, na podlagi katere bo mogoč prenos lastninske

pravice, sicer bo listino nadomestila sodba, in ji naložilo plačilo

pravdnih stroškov tožnika v znesku 761.066,00 SIT (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (točka II izreka) vlaga toženka pritožbo, v

kateri navaja, da odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija iz

vseh razlogov. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz

napačne pravne ocene, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni

stranki, izročilna pogodba, sklenjena v skladu z določbami 106. in

107člena ZD, pri tem pa spregleda, da je po členu 107/1 ZD

predpisan pogoj, in sicer strinjanje vseh otrok. V konkretnem primeru

je nesporno, da dva potomca nista niti vedela za obstoj pogodbe,

torej tudi soglasja nista dala. Pogodbo bi zato lahko kvečjemu šteli

kot darilo (110. člen ZD), vendar vsebina sklenjene pogodbe tega ne

dopušča, saj to ni bil namen pogodbenih strank. Posel je bil dejansko

odplačen, tj. prepustitev premoženja z odplačilom v obliki odpusta

dolga, z namenom, da si tožnik na starost preskrbi pomoč in

postrežbo. Sodišče je pogodbo razvezalo na podlagi določbe 155/3 ZD,

česar ne bi smelo storiti, prav tako pa je sodišče ravnalo

nepravilno, ko je za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju

uporabilo 121. člen ZD. V zvezi z delom nepremičnin, glede katerih je

toženka že postala solastnica do 1/2, toženka v pritožbi navaja, da

gre v tem delu za kupoprodajno pogodbo, kjer kupnino predstavlja

odpust dolga, pri čemer višina plačila za presojo odplačnosti ni

pomembna, saj bi šlo kvečjemu za mešano preužitkarsko in kupoprodajno

pogodbo. Nadalje navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine

dolga, saj notarski zapis predstavlja resničnost zapisanega, dokazna

ocena sodišča prve stopnje je napačna in presplošna. V zvezi z delom

nepremičnin, katerih izročitev je odložena do tožnikove smrti, pa

toženka navaja, da je pogodba v tem delu pogodba o dosmrtnem

preživljanju, razveza take pogodbe pa se lahko zahteva iz razlogov po

členih 120/2 in 120/3 ZD ali zaradi spremenjenih razmer po členu

121/1 ZD. Sodišče prve stopnje v razlogih le ugotavlja, da je med

strankama prišlo do dokončnega življenjskega razdora, da vsaka od

strank postavlja nesprejemljive pogoje in da razmerja med njima ni

mogoče urediti drugače, zato pri neživljenjski pogodbi ni mogoče

vztrajati, saj bi se odnosi le še poslabšali, kar bi za obe stranki

predstavljalo neznosno breme. Toženka se s tako obrazložitvijo ne

strinja. Sicer je res, da so se razmere po sklenitvi spremenile,

vendar ne toliko, da bi postala izpolnitev pogodbe znatno otežena.

Razveza pogodbe je skrajni ukrep, ki ga sodišče lahko uporabi, vendar

izpolnitev pogodbe ni znatno otežena, zato pogoj za razvezo ni

izpolnjen. Potrebna je le ustrezna sodelovalna dolžnost s strani

tožnika, pri čemer ni mogoče mimo dokazanih trditev, da je

spremenjene razmere povzročil tožnik, saj je v hišo pripeljal žensko,

ki je začela izvrševati (toženkine) gospodinjske opravke in pomoč na

vrtu, kar izhaja iz zaslišanja toženke in prič. Ker se je tožnik

poročil, mu je toženka predlagala spremembo razmerja, vendar sodišče

do tega njenega predloga ni zavzelo stališča. Nasprotno, celo

ugotovilo je, da razmerja ni mogoče urediti drugače. Za pravilno

uporabo 121. člena ZD bi bilo treba presoditi, ali je ponujeni

predlog toženke v objektivnem smislu primeren in sprejemljiv in to ne

glede na subjektivno reakcijo tožnika. Sodišče prve stopnje toženki

tudi očita, da je enostranko prekinila izvrševanje obveznosti po

pogodbi, kar pa ne drži, saj ji je izvrševanje onemogočil tožnik sam.

Toženka tožniku ni nikdar odrekla nobene izpolnitve, temveč mu jo je

celo ponujala, vendar je tožnik ni pozval k izpolnitvi, torej glede

na določbo 324. člena ZOR ni prišla v zamudo. Predlaga, da Višje

sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, in sicer navaja, da zavrača

pritožbene očitke toženke, saj je sodišče prve stopnje pogodbo

pravilno pravno kvalificiralo, saj gre za dednopravno, izročilo

pogodbo, ki ji ni mogoče odvzeti veljavnosti zgolj zato, ker ne

vsebuje privolitve zakonitih dedičev. Nadalje navaja, da v nobenem

primeru ne gre za kupoprodajno pogodbo, saj takega namena stranki

nista imeli, sploh pa znesek - 20.000 DEM - ne predstavlja

ekvivalentnega zneska kupnine za polovico vrednosti nepremičnin. V

nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je po njegovem mnenju

pravilna dokazna ocena prvostopenjskega sodišče glede zneska, ki ga

je toženka izročila tožniku. Tožnik se strinja tudi z ugotovitvami

sodišča o spremenjenih razmerah in ponavlja razlogovanje sodišča prve

stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Predlaga zavrnitev

pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev oziroma razvezo "izročilne"

pogodbe, ki sta jo pravdni (tedaj pogodbeni) stranki sklenili

22.09.1999. Na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega

zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) se za

razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabljajo dotedanji

predpisi, tj. (glede na obravnavano problematiko) določbe Zakona o

obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR) in Zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št.

15-645/1976, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju

ZD), ki je pred uveljavitvijo OZ prav tako urejal določene pogodbe.

Temeljno načelo pogodbenega prava je svoboda urejanja obligacijskih

razmerij (t.i. načelo avtonomije), na podlagi katerega lahko stranke

svobodno urejajo obligacijska razmerja, pri tem pa so omejene (zgolj)

z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. V skladu z

navedenim načelom imata stranki možnost, da svoje razmerje ne le

prosto uredita, temveč lahko sklenjeno pogodbo tudi prosto

poimenujeta, pri čemer napačno poimenovanje pogodbe nima vpliva na

njeno veljavnost. Pri sklepanju v vsakdanjem življenju so običajne

t.i. mešane pogodbe, ki imajo elemente dveh ali več pogodb. Tudi v

obravnavanem primeru sta stranki skleniti tako, mešano pogodbo, ki

ima elemente več nominatnih pogodb, med drugim izročilne pogodbe,

pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pogodbe o preužitku, pa darilne

pogodbe in kupoprodajne pogodbe, vendar pa glede na to, kako sta

stranki opredelili medsebojne pravice in obveznosti, sporne pogodbe

ni mogoče (in kot bo pojasnjeno v nadaljevanju tudi ni treba) pravno

kvalificirati zgolj kot eno izmed naštetih vrst.

Stranki sta v pogodbi (priloga A2) dogovorili, da tožnik izroči takoj

v posest, uživanje in last eno idealno polovico nepremičnin ter

dovoljuje, da se po njegovi smrti druga polovica nepremičnin prepusti

in izroči v last toženke in vknjiži na njeno ime, toženka pa se je

zavezala, da bo za tožnika skrbela do njegove smrti, in sicer tako,

da mu bo enkrat na štirinajst dni pospravila stanovanjsko hišo,

oprala perilo in pomagala obdelovati njegov vinograd ter skrbela za

urejenost okolice stanovanjske hiše, da bo skrbela za tožnikovo

zdravje, in sicer tako, da mu bo v primeru bolezni preskrbela

zdravniško pomoč in ostalo nego, da bo v primeru, če tožnik huje

zboli ali postane nepokreten poskrbela za njegovo ustrezno nego in

oskrbo, da bo ob tožnikovi smrti poskrbela za dostojen pogreb,

sedmino in oskrbo groba in da od tožnika ne bo terjala vračila

posojila v znesku 50.000, DEM.

Glede na to, da je izročitev polovice nepremičnin odložena do smrti,

gre lahko v tem delu bodisi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju

bodisi za preužitkarsko pogodbo (ta v času sklepanja sporne pogodbe

pri nas sploh še ni bila pravno urejena). Odnos med strankama (oče -

hči) kaže, da gre za izročilno pogodbo, tako sta jo stranki tudi

poimenovali, vendar pa so toženkine obveznosti določene bolj v smislu

preužitkarske pogodbe oziroma pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ob

tem velja dodati še, da že sama določitev vzajemnih obveznosti

izključuje možnost, da bi šlo za izročilno pogodbo, saj je ta

(izročilna) enostransko pogodbeno razmerje. Glede dela nepremičnin,

ki jih je tožnik že izročil toženki pa gre lahko za izročilno ali pa

za darilno pogodbo, v delu, kjer je toženka izročila tožniku določen

denarni znesek pa (seveda, če bi se ta znesek nanašal na to polovico

nepremičnin) celo za kupoprodajno pogodbo.

Pravdni stranki sta ves čas postopka in tudi v pritožbi oziroma v

odgovoru na pritožbo navajali razloge, zaradi katerih menita, da gre

bodisi za eno bodisi za drugo vrsto pogodbe oziroma za katero od

možnih kombinacij mešane pogodbe, sodišče prve stopnje pa jo je

kvalificiralo kot "dednopravno pogodbo - izročilno pogodbo po členu

106 ZD, oz. kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz člena 120 ZD, ki

pa ima glede na sorodstveni odnos prav tako značaj izročilne

pogodbe." Najprej velja poudariti, da nobena izmed vrst pogodb, ki

jih je pred uveljavitvijo OZ urejal ZD (izročilna, o dosmrtnem

preživljanju) ni dedna pogodba, ker gre pri slednjih za pogodbo, s

katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku

ali komu drugemu (103. člen ZD), take pogodbe pa so nične (gl.

Zupančič, K., Dedno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja). V

obravnavanem primeru pa predmet pogodbe ni zapuščina tožnika oziroma

njen del, zato pogodba ni dedna, temveč obligacijskopravna. Na

podlagi določenih vzajemnih pravic in obveznosti, kot to izhaja iz

navedenih pogodbenih določil, pritožbeno sodišče ocenjuje, da

odločitev za eno (ali dve) izmed (naštetih) vrst pogodb, katerih

elemente vsebuje sporna pogodba, ni mogoča, zato je treba za

odločanje v tej zadevi uporabiti splošna določila ZOR, ki veljajo za

vse obligacijske pogodbe. Navedbe pravdnih strank iz pritožbe oziroma

iz odgovora na pritožbo glede pravne kvalifikacije sporne pogodbe so

zato nerelevantne in se pritožbeno sodišče z njimi ni podrobneje

ukvarjalo.

Za odločitev v tej zadevi so ključne naslednje dejanske ugotovitve

sodišča prve stopnje:

- da je toženka izročila tožniku 20.000,00 DEM;

-da znaša celotna vrednost nepremičnine 180.000,00 DEM;

- da je bila toženka zadnjič pri očetu (tj. tožniku), ko mu je nudila

pomoč, februarja 2000;

- da sta se od takrat srečala le še na poroki 27.04.2001 in nazadnje

29.07.2002, ko sta skušala urediti razmerje;

- da od februarja 2000 toženka ni izpolnjevala obveznosti, ker ima

tožnik drugo žensko, bi pa tožniku pomagala, če bi to zahteval;

- da oče (tožnik) ni kriv, ker ima drugo žensko, in je toženkino

reagiranje sicer človeško, vendar pravno neupoštevno;

- da tožnik pogojuje izpolnjevanje obveznosti s strani toženke s tem,

da mora toženka sprejeti tožnikovo ženo;

- da obe pravdni stranki postavljata nesprejemljive pogoje in

razmerja med njima ni mogoče urediti drugače oziroma bi to razmere še

poslabšalo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega

sodišča in nima pomislekov glede pravilne ugotovitve dejanskega

stanja, glede na navedbe toženke v pritožbi pa še dodaja: res je

notarski zapis javna listina, ki potrjuje resničnost zapisanega (1.

odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št.

36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), vendar je

dovoljeno dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva

neresnično ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Tožnik je v

postopku dokazoval (in dokazal), da je navedeni znesek, 50.000,00

DEM, fiktiven, zato je pritožbeni očitek toženke neutemeljen.

Neutemeljeno toženka tudi graja dokazno oceno glede "krivde" za

nastale razmere, saj prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazloži,

da so spremenjene razmere posledica čustvenih in človeških reakcij

obeh strank, zato odgovornosti ni mogoče naprtiti zgolj tožniku.

Prepričljiva je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se v

okoliščinah, ko je med strankama prišlo do dokončnega razdora in ko

za nadaljevanje vsaka stranka postavlja nesprejemljive pogoje,

postavlja vprašanje smiselnosti in nadaljnjega obstoja takšne

pogodbe, ter da razmerja med njima na drugačni osnovi ni mogoče

urediti, vztrajanje pri neživljenjski pogodbi, ki je nobena od strank

ne bi izpolnjevala, pa bi medsebojne odnose še poslabšalo oziroma bi

to za oba predstavljalo neznosno breme. Če med strankama ni soglasja

volj (to je potrebno tako za nastanek pravnega posla kot za njegovo

spremembo), so toženkine zahteve, naj sodišče ugotavlja, kako bi bilo

mogoče obstoječe razmerje drugače urediti, neutemeljene. Določanje

vsebine pravnega posla strankam namreč ni naloga pravdnega sodišča,

ki odloča zgolj o postavljenih zahtevkih in znotraj njihovih meja (1.

odstavek 2. člena ZPP), ustrezne prilagoditve pa toženka, kot bo

pojasnjeno v nadaljevanju, ni ponudila.

Dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi dajejo podlago za uporabo

133člena ZOR, ki omogoča razvezo (oziroma spremembo) pogodbe zaradi

spremenjenih okoliščin (rebus sic stantibus). Iz ugotovljenega

dejanskega stanja namreč izhaja, da so po sklenitvi pogodbe nastopile

okoliščine, ki otežujejo izpolnitev pogodbenih obveznosti, prav tako

pa se zaradi njih ne da doseči namena sklenjene pogodbe, in sicer v

tolikšni meri, da pogodba očitno več ne ustreza pričakovanjem strank

in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi

takšno, kakršna je, zato je po oceni pritožbenega sodišča pravilna

odločitev, da se taka pogodba razveže. Dodati velja, da spremenjene

okoliščine niso tiste, ki bi jih moral tožnik ob sklenitvi pogodbe

upoštevati ali se jim lahko izogniti ali jih premagati (2. odstavek

133člena ZOR), saj gre za spremembe, ki so posledica normalnega

tožnikovega življenja, toženka pa nasprotnega niti ni zatrjevala

(212. člen ZPP). Glede na toženkine navedbe iz pritožbe, da se

sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga za spremembo

obstoječega razmerja, pa pritožbeno sodišče dodaja: v skladu z

določbo 4. odstavka 133. člena ZOR se pogodba res lahko ohrani v

veljavi, če druga stranka (tj. toženka) ponudi ali privoli, da se

ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, vendar je, kot izhaja

iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, toženka ponudila tako

spremembo (tj. z dodatnim pogojevanjem), ki ne ustreza pojmu

pravičnosti.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP sodbo

sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165.

člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni

uspela, zato krije sama svoje stroške, nastale v zvezi s pritožbenim

postopkom. Tožnik je vložil odgovor na tožbo in zahteval povračilo

pritožbenih stroškov, ki mu jih je pritožbeno sodišče tudi priznalo.

Toženka je dolžna tožniku povrniti 875 točk za sestavo odgovora na

pritožbo, kar ob vrednosti točke 110 SIT znaša 96.250,00 SIT, 20%

DDV, ki znaša 19.250,00 SIT, 1.925,00 SIT materialnih stroškov in

sodno takso za odgovor na pritožbo v višni 30.000,00 SIT, skupaj

tedaj 147.425,00 SIT.