VSK sklep II Cp 260/2005

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe, ker je ugotovilo, da dolžnica ni uspela s stopnjo verjetnostni dokazati nastanka nenadomestljive škode za primer nadaljevanja s postopkom. Izkazala tudi ni obstoja kakšnega drugega posebno upravičenega razloga za odlog.

Zoper sklep se pritožuje dolžnica. V pritožbi navaja, da je nenadomestljivost škode, ki je zanjo večja od tiste, ki lahko zaradi odloga izvršbe nastane upniku, izkazana. Izvršba se vodi na denarna sredstva, ki jih ima kot samostojna podjetnica pri organizaciji za plačilni promet. Ker je bila izvršba dovoljena na podlagi določb, ki veljajo za gospodarske spore, organizacija za plačilni promet prenese sredstva z dolžnikovega na upnikov račun že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Izterjevani znesek v obravnavani zadevi znaša 153.680.286,42 SIT, zato bi takojšnja odtegnitev denarnih sredstev v tej višini z dolžničinega računa zanjo pomenilo nastanek nenadomestljive škode. Dolžnica je samostojna podjetnica, za obravnavano obveznost pa odgovarja zaradi položaja družbenice v izbrisani družbi, na katero se je glasil izvršilni naslov. Na drugi strani pa je upnik v stečaju in ob morebitni ugoditvi dolžničinemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, bi dolžnica težko prišla do vrnitve svojih sredstev, zato je škoda, ki zaradi odloga izvršbe lahko nastane upniku, manjša od škode, ki v nasprotnem primeru grozi dolžnici. Na to kaže tudi dejstvo, da je v zadevi istega upnika pod opr. št. Ig bil dolžničin račun zaradi izvršbe blokiran več mesecev kljub temu, da je dolg plačala, saj upnik ni umaknil izvršilnega predloga. Dolžnica je bila družbenica družbe zgolj kot fizična oseba in ne kot samostojna podjetnica, zato za dolgove ne odgovarja s sredstvi, ki jih ima na računu kot samostojni podjetnik. Takšna odgovornost bi lahko v celoti onemogočila kakršnokoli njeno aktivnost v smeri odplačevanja dolga, saj bi jo onemogočila pri pridobivanju sredstev. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj iz 71. člena ZIZ, saj je pravočasno vložila zoper izvršilni sklep ugovor, o katerem sodišče še ni odločalo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izraža bojazen, da bo v primeru, če njenemu predlogu za odlog izvršbe ne bo ugodeno, organizacija za plačilni promet takoj prenesla sredstva z njenega na upnikov račun, torej še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, kot je to predvideno v 150. členu ZIZ za primer izvršbe v gospodarskih zadevah. V obravnavanem postopku se namreč zatrjuje odgovornost dolžnice kot fizične osebe in iz odredbe sodišča na list. št. 4 spisa izhaja, da je bila bančna organizacija obveščena, da lahko zarubljena sredstva prenese na upnikov račun šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi ter da jo bo sodišče o tem naknadno obvestilo. Tudi ne drži, da ni mogoče v izvršilnem postopku zoper dolžnico seči na sredstva, ki so povezana z opravljanjem njene dejavnosti. Ker dolžnica kakšnih drugih razlogov, zaradi katerih naj bi ji nastajala nenadomestljiva škoda že zato, ker so bila sredstva zarubljena, ni navajala, tiste trditve, ki jih izpostavlja v svoji pritožbi, pa so neutemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Prvostopenjsko sodišče pa bo moralo takoj odločiti tudi o dolžničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar je glede na višino zarubljenega zneska še posebej pomembno.