VSL sodba I Cp 1805/05

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano zamudno sodbo je prvo sodišče ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna izprazniti

trosobno stanovanje, podrobno opisano v točki I. izreka sodbe, ter ga

praznega izročiti tožeči stranki. Pod točko II. izreka sodbe je

naložilo toženi stranki, da tožeči plača znesek 537.973,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za čas, ki je naveden pod

to točko izreka sodbe. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožeči

stranki povrne pravdne stroške v znesku 33.360,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje toženec. Navaja, da ima zahtevek tožeče

stranke oporo v dejstvu, da ga je Ministrstvo za obrambo kot invalida

III. kategorije odpustilo na podlagi petih zaporednih izostankov z

dela. V pravdnem postopku je sicer tožbo izgubil, a je vložil

revizijo. Res je dolžnik, vendar zato, ker je ostal brez dohodkov,

žena, ki je sicer zaposlena, pa plačila najemnine ne zmore. Upa, da

bo dokazal, da mu bodo vse pravice, vključno z bivanjem v stanovanju,

priznane. Za plačilo zaostalih zneskov se bo skušal dogovoriti za

obročno plačilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v svoji pritožbi ne oporeka tudi sicer pravilni ugotovitvi

prvega sodišča, da so v tej pravdni zadevi obstajali pogoji za izdajo

zamudne sodbe v smislu 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih je nanizalo v razlogih

izpodbijane sodbe, je tudi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče

stranke v celoti prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Toženec je namreč imel sklenjeno najemno pogodbo za službeno

stanovanje za določen čas, in ker mu je delovno razmerje prenehalo,

je izpraznitveni zahtevek tožeče stranke na pravni podlagi 111. člena

Stanovanjskega zakona (SZ-1), utemeljen. Toženec sicer trdi, da je

proti sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani

vložil revizijo, vendar (ne glede na to, da te svoje trditve s

kakšnim dokazom tudi ni podprl), s to trditvijo uveljavlja

nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, iz tega razloga pa zamudne sodbe ni dovoljeno

izpodbijati (2. odst. 338. člena ZPP).

Obligacijski zahtevek tožeče stranke toženec tudi v pritožbi priznava

kot utemeljen, na njegov v pritožbi ponujeni dogovor tožeči stranki

za obročno plačilo pa sodišče ne more imeti nobenega vpliva, saj je

to izključno stvar pravdnih strank samih.

Ker izpodijana sodba tudi s kršitvami, na katere mora paziti

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni obremenjena, je sodišče

druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.