VSL sodba I Kp 495/2005

Pritožbi zagovornikov obdolženega P. C. se delno ugodi in se
izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in
kazenskih sankcijah tako spremeni, da se
obdolženega P. C. spozna za krivega,
da je kot oče in očim zanemarjal dve mladoletni hčerki ter mladoletno
pastorko, za katere mora skrbeti, tako da je hudo kršil svoje
dolžnosti skrbi in vzgoje s tem, da je
v letu 2003 do 4.5.2003 na svojem domu Gorenje 3 hčerkama U. in
A. prepovedoval, da bi se smejali in pogovarjali med seboj ter z
materjo in M. in si izkazovali medsebojno ljubezen, od njiju pa je
zahteval, da sta opravljali domače naloge po več ur skupaj, pri čemer
si nista smeli pomagati, za mizo pa sta morali sedeti pri miru in
ločeno, če pa pri nalogi katera česar ni znala, ju je pretepal,
lasal, vlekel za ušesa in nanju kričal, jima prepovedoval iti na
dvorišče, svoji pastorki M. pa je prepovedoval zamujanje pri
prihajanju iz šole, pa čeprav le nekaj minut, ji ni dovoljeval po
telefonu poklicati nobene sošolke, za denar, ki ga je prejela od
svojih sorodnikov, pa je od nje zahteval, da iz njega sama kupuje
potrebščine, prav tako pa ji je prepovedoval pogovarjati se z
materjo, ko je on zraven in tudi družiti se s svojimi vrstniki,
s čimer je storil tri kazniva dejanja zanemarjanja mladoletne osebe
in surovega ravnanja po I. odst. 210. člena KZ ter se mu po I. odst.
56. člena KZ izreče
p o g o j n a o b s o d b a
z varstvenim nadzorstvom,
v kateri se mu na podlagi I. odst. 201. člena KZ za vsako od dveh
kaznivih dejanj na škodo U. in A. C. določi kazen
3 (treh) mesecev zapora,
za dejanje na škodo M. P. pa kazen
2 (dva) meseca zapora,
nakar se mu na podlagi 3. točke II. odst. 47. člena KZ določi
enotna kazen 6 (šest) mesecev zapora,
ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 3 (treh) let ne
bo storil novega kaznivega dejanja,
in ukrep varstvenega nadzorstva za čas 2 (dveh) let, ki se bo izvajal
preko določenega svetovalca Centra za socialno delo Domžale.
V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih
delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega P.

C. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne

osebe in surovega ravnanja po II. odst. 210. člena KZ in mu izreklo

pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere mu je

določilo za vsako od dveh kaznivih dejanj na škodo U. in A. C. kazen

petih mesecev zapora in za kaznivo dejanje na škodo M. P. kazen

štirih mesecev zapora, nato pa mu je po določbah o steku določilo

enotno kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Ukrep

varstvenega nadzorstva mu je določilo za čas dveh let ter ga

oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in stroškov

pooblaščenke mladoletnih oškodovank.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona,

bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter odločbe o kazenski

sankciji in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo

razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na

podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovim

zagovornikom, predlagala zavrnitev pritožbe.

Zagovorniki obdolženega so v odgovoru na mnenje višje državne tožilke

vztrajali pri navedbah v pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeno pritožniki navajajo, da obdolženemu dejanja niso

dokazana, ker sta o njegovem ravnanju izpovedovali le J. P. in D.

R., ki sta t.i. posredni priči. Tudi izpovedbe posrednih prič, ki

izpovedujejo o dejstvih, ki jih niso neposredno zaznale same, so

dokaz v kazenskem postopku, ki ga sodišče v skladu z načelom proste

presoje dokazov pretehta posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter nato

napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Sodišče prve

stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta izpovedbi J. P. in D. R.

skladni, da je J. P. o ravnanju obdolženca izvedela od učiteljic, ki

so učile U. in A. in so se pogovarjale z dvojčicama prav tako pa tudi

z M. N., J. P. in D. R. sta se pogovarjali s pastorko M., zato je

obema izpovedbama sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Prav tako

pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpovedbi P. in R. ne

potrjujeta očitkov obtožbe. P. je glede dvojčic izpovedala, da si ne

smeta izkazovati nežnosti z mamo, da se med seboj ne smeta

pogovarjati, da morata delati domače naloge po več ur skupaj in si ob

tem ne smeta pomagati, sedeti pa morata ločeno, da sta bili večkrat

zlasani ter da popoldne ne smeta na dvorišče. R. je izpovedala, da je

od M. izvedela, da se doma med seboj ne smejo pogovarjati, da ima

M. prepoved klicanja sošolk po telefonu, da obdolženi od nje zahteva

da si iz svojega denarja, ki ga dobi od sorodnikov, sama kupi

potrebščine, da se ne sme pogovarjati z mamo, da se ne sme družiti z

vrstniki ter da je problem če zamudi iz šole zgolj deset minut.

Navsezadnje je tudi obdolženi sam povedal, da je pri domačih nalogah

res kdaj U. ali A. pocukal ali potegnil za uho, povedal pa je tudi,

da je bilo leta 2003 vse skupaj očitno preveč napeto, ker je bil

zaradi poškodovane noge več kot en mesec priklenjen na posteljo, da

je bil zato sam prenapet in da je zato tudi kdaj kričal na otroke.

Vsa dejanja, ki se očitajo obdolžencu pa izhajajo tudi iz prijave

suma zanemarjanja in trpinčenja otrok z dne 25.4.2003, ki jo je

pripravila J. P. na podlagi pogovora z M. P. ter učiteljic U. in

A., ki so se pogovarjale tako z obema deklicama kot tudi z materjo

M. N. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo,

da so dejanja, ki se očitajo obdolžencu v celoti dokazana, zato je

pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožniki pa utemeljeno navajajo, da iz izvedenih dokazov

obdolženemu ni dokazano, da je izvrševal znake kaznivih dejanj v

celotnem časovnem obdobju kot ga je sodišče prve stopnje povzelo iz

obtožbe. Sodišče prve stopnje je to okoliščino namreč zmotno

ugotovilo na podlagi poročila CSD Domžale z dne 13.5.2003, iz

katerega na podlagi poročila patronažne službe ZD Lukovica izhaja, da

je v letu 2003 obdolženčeva izvenzakonska partnerica M. N. opozorila

na obdolženčev neprimeren odnos do nje in otrok. Res je sicer, da iz

istega poročila izhaja, da je do problematike medosebnih odnosov

prihajalo že prej, vendar pa iz poročila izhaja tudi, da se je stanje

leta 2001, ko je obdolženi obiskoval terapijo, izboljšalo. Pritožniki

pravilno opozarjajo, da je iz izpovedi prič razvidno, da naj bi bili

problemi v obdolženčevi družini zaznani v letu 2003, saj je J. P.

izpovedala, da govori za začetek leta 2003, D. R. pa je izpovedala,

da je bil CSD obveščen s strani šole leta 2003 in da je bilo stanje v

družini v letu 2003 precej razburjeno. Pritožbeno sodišče v celoti

sprejema poročilo CSD Domžale z dne 13.5.2003 ter izpovedi obeh prič,

zato je časovni okvir obdolženčevega ravnanja skrčilo na obdobje kot

to izhaja iz izreka te sodbe. Pritožniki nimajo prav, ko navajajo, da

je čas storitve kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencu, bistveni

element kaznivega dejanja in da je sodišče prve stopnje zagrešilo

absolutno bistveno kršitev iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP.

Neutemeljeno pritožniki tudi navajajo, da sodba sploh ne vsebuje

obrazložitve glede subjektivnih elementov za očitana kazniva dejanja.

V 2. odstavku na 9. strani izpodbijane sodbe je obrazložena

obdolženčeva krivda. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve

stopnje, da je pri obdolžencu podan direktni naklep. Obdolženi je

izobražen človek s končano osnovno in poklicno šolo, zato dobro ve

kje je še dovoljena meja kaznovanja otrok in da je s svojimi dejanji,

ki se mu očitajo, to mejo nedvomno prestopil. Pritožniki tudi ne

navajajo nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je obdolženi

takšno vzgojo štel za sprejemljivo in normalno. Navsezadnje to izhaja

tudi iz dejstva, da ima obdolženi tudi sina S., pri kateremu se, kot

izhaja iz izvedenih dokazov, ni posluževal enakih vzgojnih prijemov

kot pri U., A. in M., zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožniki pa utemeljeno opozarjajo, da dejanja, ki jih je storil

obdolženec, ni mogoče subsumirati pod II. odst. 210. člena KZ.

Kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po

201členu KZ lahko osebe, ki so v zakonu navedene kot možni storilci

kaznivega dejanja, storijo bodisi s surovim ravnanjem (II. odst.) ali

z zanemarjanjem mladoletne osebe (I. odst.). Kaznivo dejanje stori

roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba:

-po I. odst. če zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti,

tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje;

-po II. odst. če sili mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu,

ki ni primerno njeni starosti, ali jo iz koristoljubnosti navaja k

beračenju ali k drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali

z njo surovo ravna ali jo trpinči.

Kaznivo dejanje po II. odst. 201. člena KZ pomeni kvalificirano

obliko kaznivega dejanja, zato je zakonodajalec predpisal zanjo tudi

višjo kazen kot za temeljno obliko kaznivega dejanja po I. odst.

istega zakonskega določila. Že pri privilegirani obliki zakon zahteva

hudo kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, torej gre za ravnanja, ki

očitno presegajo meje običajne skrbi in vzgojnih ukrepov proti

mladoletniku v okviru uresničevanja roditeljske pravice ter pomenijo

kršitev temeljnih dolžnosti staršev in so trajnejše narave. Gre za

ustvarjanje stanja resne in trajnejše ogroženosti vzgoje,

preživljanja, skladnega osebnostnega razvoja ali življenja in zdravja

mladoletne osebe. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po II.

odst. pa obsega med drugim surovo ravnanje ali trpinčenje, ki prav

tako nedvomno pomeni hudo kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, vendar

pa gre tukaj še za bolj intenzivno kršenje teh dolžnosti, gre za

fizično ali psihično maltretiranje v grobi obliki. Zakon ne daje

napotkov kako razmejiti surovo ravnanje in trpinčenje torej

kvalificirano obliko kaznivega dejanja od privilegirane oblike, zato

mora sodišče v vsakem konkretnem primeru to samo presoditi. V

predmetni zadevi je obdolženi nedvomno z dejanji napram oškodovankam

U., A. in M. hudo kršil svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, saj so

njegova ravnanja presegala meje običajne skrbi in vzgojnih ukrepov

oz. so presegala splošno priznane vzgojne metode v našem kulturno

civilizacijskem krogu (kar se kaže, kot je bilo že omenjeno, tudi v

obdolženčevem drugačnem odnosu do sina S.). Z opisanim agresivnim

obnašanjem ter z izvajanjem fizičnega in psihičnega pritiska nad

oškodovankami je obdolženi v občutljivem obdobju odraščanja

oškodovank vse tri izpostavljal konfliktnim situacijam in v družini

ustvaril ozračje, ki je ogrožalo njihovo vzgojo in osebnostni razvoj

ter tako ni poskrbel, da bi oškodovanke odraščale v okolju, v katerem

bi se počutile varno, ljubljeno in sprejeto. Obdolženčevo ravnanje se

je odrazilo tudi v slabšem šolskem uspehu U. in A. Zato pritožniki z

navajanji, da so bili otroci izpostavljeni sicer trdi in strogi

vzgoji, vendar pa obdolženi s svojim ravnanjem še ni izpolnil znakov

kaznivega dejanja, ne morejo uspeti. Utemeljena pa je njihova

pritožba, da obdolženi ni storil kvalificirane oblike kaznivega

dejanja po 201. členu KZ, saj njegova ravnanja ne moremo šteti za

fizično ali psihično maltretiranje v grobi obliki. Glede na navedeno

je sodišče druge stopnje na podlagi določbe I. odst. 394. člena ZKP

spremenilo sodbo tudi v odločbi o pravni opredelitvi, ker je sodišče

prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo

kazenski materialni zakon, in je vsa dejanja obdolženca opredelilo

kot tri kazniva dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega

ravnanja po I. odst. 201. člena KZ.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo odločbe

o kazenski sankciji. Za kaznivo dejanje po I. odst. 210. člena KZ je

predpisana kazen zapora do dveh let, kar pomeni, da gre za milejše

kaznivo dejanje od kaznivega dejanja po II. odst. 201. člena KZ, to

pa se je odrazilo tudi v določitvi dolžine zapornih kazni v okviru

pogojne obsodbe. Tudi sodišče druge stopnje se je odločilo za izrek

sankcije opominjevalne narave, saj je enako kot sodišče prve stopnje

ocenilo, da je podana obdolženčeva pozitivna prognoza bodočega

vedenja, glede na dejstvo, da obdolženi še ni bil kaznovan, da

družino pesti tudi težka finančna situacija ter da se je stanje v

družini po prijavi izboljšalo, obdolženi je obiskoval trening

nenasilne komunikacije in še vedno obiskuje partnersko svetovanje.

Kot že rečeno pa je obdolženi spoznan za krivega milejše oblike

kaznivega dejanja po 201. členu KZ, zato je sodišče druge stopnje

obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo za vsako kaznivo dejanje

na škodo U. in A. kazen treh mesecev zapora in za kaznivo dejanje na

škodo M. kazen dveh mesecev zapora, ki so po mnenju pritožbenega

sodišča pravične glede na obdolženčevo obnašanje po storjenih

kaznivih dejanjih (obiskovanje svetovanja), nekaznovanost, težo

kaznivih dejanj in stopnjo krivde. Preizkusna doba treh let pa je

primerno dolga za utrditev prognoze obdolženčevega pričakovanega

bodočega pozitivnega vedenja. Prav tako se je sodišče druge stopnje

odločilo za izrek pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom v trajanju

dveh let, saj je ocenilo, da obdolženi še vedno potrebuje pomoč in

nadzor svetovalca centra za socialno delo, da bo dosežen namen

kaznovanja.

Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi zagovornikov in

izpodbijano sodbo v navedenem obsegu spremenilo. V ostalem pa je

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, obdolženi v zvezi

s pritožbenim postopkom povprečnine ni dolžan plačati (II. odst. 98.

člena ZKP).