VSL sklep I Cp 164/2004

Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se izpodbijani
sklep v delu, ki se nanaša povrnitev stroškov postopka za izdajo
začasne odredbe spremeni tako, da mora predlagatelj nasprotnemu
udeležencu povrniti stroške v znesku 66.000,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 dalje do plačila.
V preostalem se pritožba nasprotnega udeleženca in v celoti pritožba
predlagatelja zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu
potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Predlagatelj in nasprotni udeleženec krijeta vsak svoje stroške
pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, da se nasprotnemu udeležencu zaradi

zavarovanja predlagateljeve denarne terjatve za plačilo odškodnine

zaradi prenosa pravice uporabe in povrnitve investicijskih vlaganj,

ki so predmet nepravdnega postopka, vodenega pri Okrajnem sodišču v

Kranju, pod. opr. št. N 37/90, prepoveduje odtujitev in obremenitev

njegovega 1145/1500 deleža pravice uporabe na nepremičninah, vpisanih

pri vl. št. ... k.o. Kranj.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil predlagatelj zaradi

nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne

odredbe. Predlagatelj meni, da nasprotni udeleženec z izdano začasno

odredbo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez

izdaje začasne odredbe nastale predlagatelju. Predlagatelj poudarja,

da svoje večmiljonske terjatve ne bi mogel izterjati od nasprotnega

udeleženca , če bi ta odtujil še edino vrednejše premoženje, ki ga

ima. Nasprotni udeleženec namreč tudi sam priznava, da že dve leti ne

ustvarja dobička. Zato meni, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje

drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Zoper stroškovni del sklepa sodišča prve stopnje se je pritožil tudi

nasprotni udeleženec. Poudarja, da mu je sodišče priznalo le stroške

v višini 100 točk, čeprav jih je priglasil 750, prav tako pa sodišče

tudi ni upoštevalo stroškov udeležbe na naroku za izdajo začasne

odredbe v višini 2000 točk. nasprotni udeleženec meni, da bi moralo

sodišče uporabiti določbo tar. št. 17 OT in tar. št. 13 in upoštevati

vrednost spornega predmeta, ker pa tega ni storilo je zmotno

uporabilo določbe materialnega prava. Upoštevati pa bi tudi moralo,

da je vrednost točke v času odmere znašala 110,00 SIT in ne 100,00

SIT. Zato nasprotni udeleženec predlaga, na višje sodišče njegov

pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mu prizna

priglašene stroške.

Nasprotni udeleženec je tudi odgovoril na pritožbo predlagatelja.

Poudarja, da predlagatelj zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni

izkazal verjetnosti svoje terjatve in bi sodišče moralo predlog za

izdajo začasne odredbe zavrniti že iz tega razloga. Sodišče se po

njegovem mnenju zmotno sklicuje na določbo 434. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa le podlago za

medsebojne regresne zahtevke upnikov. Uporaba te določbe bi lahko

prišla v poštev šele takrat, ko bi sodišče ugotovilo, da je

predlagatelj res solidarni upnik. Sodišče tako ni navedlo razlogov o

odločilnih dejstvih in je zato storilo absolutno bistveno kršitev

določb pravdnega postopka. Pri neposlovni odškodninski odgovornosti

zakon ne predvideva solidarnosti oškodovancev, kar je logično, saj je

vsak upravičen le do tiste škode, ki mu je nastala. V tem primeru

sicer ne gre niti za poslovno niti za neposlovno škodo, vendar je

treba analogno uporabiti citirano določbo. Po določbi 425. člena ZOR

je na upniški strani več oseb le takrat, če je solidarnost

dogovorjena ali z zakonom določena. Aktivna legitimacija

predlagatelja ni bila ne dogovorjena ne določena z zakonom. Zato

nasprotni udeleženec meni, da bi bilo treba predlog za določitev

odškodnine in predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Nasprotni

udeleženec poudarja, da tudi dejstvo, da je zemljiškoknjižno sodišče

zavrnilo predlagateljev predlog za zaznambo spremembe imena kaže na

to, da ne gre le za preimenovanje prej obstoječega pravnega subjekta,

ampak gre novo pravno osebo.

Pritožba predlagatelja je neutemeljena, pritožba nasprotnega

udeleženca pa je delno utemeljena.

Med pravdnima strankami ni sporno, da je 3.7.1948 Komite za

zadružništvo pri vladi LRS v Ljubljani na podlagi 46. člena Zakona o

splošnega zakona o zadrugah imovino zadruge "Narodni dom" izročil

splošnemu ljudskemu premoženju in sicer v upravo Okrajnemu

sindikalnemu svetu v Kranju. Ta se je kot imetnik pravice uporabe

tudi vpisal v zemljiško knjigo. Dne 29.3.1976 se je v zemljiški

knjigi zazanamovala sprememba imena imetnika pravice uporabe v Zveza

sindikatov Slovenije, občinski svet Kranj. Prav tako je nesporno, da

je bila - na podlagi odločbe Občine Kranj, Sekretariata za občo

upravo, št. 463-17/86-12 z dne 21.1.1987- pravica uporabe, ki jo je

imela Zveza sindikatov Slovenije, občinski svet Kranj na poslovnih

prostorih v družbeni lastnini, s površino 820 m2, ki predstavljajo

nerazdelno 1/5 poslovne stavbe delavskega doma "Franca Vodopivca" v

Kranju, parc. št. 287/2, vl. št. .. k.o. Kranj, prenešena v sredstva

Kinopodjetja Kranj, p.o., Stritarjeva 1. Odločba je bila izdana na

podlagi 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih

(Ur.l. RS, št. 18/74) in na podlagi tega člena je imela

družbenopolitična organizacija, ki je soglašala s prenosom pravice

uporabe na drugo družbeno pravo osebo, tudi pravico do odškodnine. Na

podlagi te odločbe je bila pravica uporabe na 1/5 nepremičnine

vpisana v korist Kinopodjetja Kranj. Tako je bila ob vložitvi

predloga za določitev odškodnine v zemljiški knjigi vpisana pravica

uporabe na 4/5 nepremičnine v vl. št. ... k.o. Kranj v korist Zveze

sindikatov Slovenije, občinski svet Kranj, pravica uporabe na 1/5 te

nepremičnine pa v korist Kinopodjetja Kranj, p.o..

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sekretar Zveze sindikatov

Slovenije, občinski svet Kranj (v nadaljevanju ZSS), dne 16.4.1990 na

Sekretariatu za občo upravo pod št. 463-17/86-12 na zapisnik podal

predlog za določitev odškodnine na podlagi 37. člena Zakona o

poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Občina Kranj je predlog dne

20.4.1990 odstopila nepravdnemu sodišču. Dne 9.11.1993 pa je Svet

sindikatov Kranj (v nadaljevanju SSK) podal izjavo, da vztraja pri

predlogu za določitev odškodnine in je prevzel nepravdni postopek kot

pravni naslednik ZSS. Nasprotni udeleženec Kinopodjetje Kranj ves čas

postopka ugovarja, da SSK ni izkazal pravnega nasledstva in zato ni

aktivno legitimiran za predlog za določitev odškodnine.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da

predlagatelj res ni izkazal pravnega nasledstva, vendar mu je

priznalo status aktivno legitimirane stranke, ker je štelo, da je

solidarni upnik v smislu 434. člena ZOR, ker nadaljuje z dejavnostjo

ZSS in navzven deluje kot upravljalec poslovne stavbe Delavski dom v

Kranju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da se bo

vprašanje, ali se je predlagatelj samo preimenoval, reševalo v okviru

delitvene bilance premoženja. Sodišče prve stopnje je tako odločilo,

da je predlagatelj sicer v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in

zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izkazal za verjetno, da njegova

terjatev obstoji, da pa ni izkazal nobene od predpostavk iz drugega

odstavka 272. člena ZIZ.

Višje sodišče ocenjuje, da je pravilna odločitev sodišča prve

stopnje, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Po oceni

višjega sodišča je materialnopravno napačna odločitev sodišča prve

stopnje, da je predlagatelj z verjetnostjo izkazal, da je pravni

naslednik ZSS.

V nepravdnem postopku se na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem

postopku (v nadaljevanju ZNP) uporabljajo določbe Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP), če v ZNP ni drugače določeno. V

primeru, ko stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se po

205členu ZPP postopek prekine, nato pa se nadaljuje, ko ga pravni

nasledniki prevzamejo. Če se med postopkom izkaže, da pravna oseba,

ki je prenehala, nima pravnih naslednikov, gre za pomanjkljivost, ki

je ni mogoče odpraviti, zato v takšnem primeru sodišče tožbo oziroma

predlog zavrže po petem odstavku 81. člena ZPP. SKS zatrjuje, da je

pravni naslednik ZSS in da kot pravni naslednik prevzema postopek.

Višje sodišče poudarja, da dejstvo, da predlagatelj nadaljuje z

dejavnostjo ZSS in navzven deluje kot upravljalec poslovne stavbe

Delavski dom v Kranju ne zadošča za ugotovitev, da je z verjetnostjo

izkazano njegovo pravno nasledstvo. Dne 27.3.1993 je namreč začel

veljati Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Ur.l. RS, št. 13/1993,

v nadaljevanju ZRSin), ki v 2. členu določa, da sindikat postane

pravna oseba z dnem izdaje odločbe o hrambi statuta oziroma drugega

temeljnega akta. Po prvem odstavku 3. člena hrambo statuta zahteva

pooblaščena oseba sindikata, zahtevi za hrambo pa morata biti

priložena zapisnik z ustanovitvenega sestanka in statut, katerega

hramba se zahteva. V 13. členu ZRSin določa, da ne glede na določilo

prvega odstavka 3. člena tega zakona pridobi lastnost pravne osebe

tisti sindikat, ki je že deloval ob uveljavitvi tega zakona, če v

roku 30 dni po njegovi uveljavitvi predloži v hrambo statut. Iz tega

sledi, da sindikat, ki je deloval ob uveljavitvi zakona, pa ni

poskrbel za pravočasno predložitev statuta v hrambo, preneha

obstajati kot pravna oseba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ZSS

v 30 dneh po uveljavitvi ZRSin Minitrstvu, pristojnemu za delo, ni

predložil v hrambo svojega statuta, zato je pravilna njegova

ugotovitev, da ZSS kot pravna oseba ne obstaja več. Iz predložene

odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o hrambi

statuta Sveta kranjskih sindikatov, ki jo je vpogledalo tudi sodišče

prve stopnje, izhaja, da je bila zahteva Sveta kranjskih sindikatov

vložena v skladu s 3. in ne 14. členom ZRSin - torej na podlagi

določbe, ki ureja ustanavljanje novih sindikatov. Ob pomanjkanju

drugih dokazov je zato pravilen sklep, da predlagatelj zaenkrat ni

izkazal za verjetno, da je pravni naslednik ZSS, kar pa pomeni, da

tudi ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji. Zato je

pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za

izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

Pač pa je utemeljena pritožba nasprotnega udeleženca glede odločitve

sodišča prve stopnje o povrnitvi njegovih stroškov v postopku izdaje

začasne odredbe. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na predlog za

izdajo začasne odredbe priglasil 750 točk stroškov, povečanih za 20 %

DDV, na naroku za izdajo začasne odredbe pa stroškov za udeležbo na

naroku ni priglasil. Sodišče prve stopnje je odločilo, da j nasprotni

udeleženec upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na predlog za

izdajo začasne odredbe, vendar višje sodišče ocenjuje, da muje

sodišče prve stopnje res priznalo prenizke stroške. Moralo bi

uporabiti tar. št. 17 pod 1.b) po kateri gredo nasprotnemu udeležencu

za druge obrazložene vloge stroški v višini 25% tarifne številke

13/1. Glede na zahtevano odškodnino v znesku 89.347.383,00 SIT, znaša

nagrada po tar. št. 13 2.000 točk, torej gre nasprotnemu udeležencu

500 točk po 110,00 SIT, povečanih za 20 % DDV, kar skupaj znaša

66.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe

sodišča prve stopnje dalje kot je zahteval nasprotni udeleženec.

Tako je višje sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep na

podlagi tretje točke 365. člena ZPP v povezavi z 37. členom ZNP in

15členom ZIZ izpodbijani sklep spremenilo tako, da mora

predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti 66.000,00 SIT stroškov v

postopku z izdajo začasne odredbe, v preostalem delu pa je pritožbo

nasprotnega udeleženca in v celoti pritožbo predlagatelja zavrnilo in

je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v povezavi z 37. členom ZNP

in 15. členom ZIZ v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve

stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne

pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom

v zvezi z njim. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu

s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti stroške pritožbenega

postopka. Nasprotni udeleženec pa je s pritožbo uspel v neznatnem

delu - zahteval je namreč, naj mu sodišče prizna stroške v višini

2750 točk stroškov, višje sodišče pa mu jih je priznalo le 500, zato

tudi sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora

na pritožbo predlagatelja pa po oceni višjega sodišča niso bili

potrebni in jih mora zato na podlagi prvega odstavka 155. člena kriti

sam nasprotni udeleženec.