VSL sodba I Kp 1220/2003

r a z s o d i l o :
Ob reševanju pritožbe državne tožilke in ugoditvi pritožbama
zagovornikov obtoženega G. B. in M. B. se izpodbijana sodba v odločbi
o krivdi in kazenskih sankcijah ter stroških kazenskega postopka
spremeni tako, da se obtoženca G. B. in M. B. po členu 358. členu ZKP
oprostita obtožbe,
da sta s sodelovanjem pri izvršitvi kaznivega dejanja poskusila s
silo preprečiti uradno dejanje uradnima osebama, ki sta opravljala
naloge javne varnosti, na podlagi 3. člena Zakona o policiji (Uradni
list RS, št. 49/98), s tem, da sta
dne 23.3.2003 ob 00.30 uri na hodniku stanovanjskega bloka Bratovževe
ploščadi št. 20 v Ljubljani s silo poskusila preprečiti uradno
dejanje policistoma G. B. in Z. B., ki sta prišla na kraj zaradi
kršenja javnega reda v stanovanju in opravljala identifikacijski
postopek, poskusila preprečiti uradno dejanje s tem, da je M. B.
pristopil do policista G. ter mu poskušal iz rok iztrgati osebno
izkaznico in ga pri tem z rokami odrinil, nakar ga je G. poskušal
obvladati s strokovnim prijemom, vendar mu je to preprečil B. G., ki
ga je prijel za rokav obleke, ga vlekel po hodniku, zaradi česar je
policist G. izpustil B. M. in s strokovnim prijemom poskušal
obvladati B. G., ki se je temu upiral in pri tem policista G. odrival
z nogami in rokami, M. B. pa je policista Z., kateri ga je poskušal s
strokovnim prijemom pritisniti k steni, odrival ter se temu izmikal,
nato pa je policistoma uspelo obvladati obtožena ter ju odpeljati na
policijsko postajo in naj bi tako izvršitev naklepnega kaznivega
dejanja začela, pa ga nista dokončala,
s tem naj bi storila kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega
dejanja uradni osebi po I. in IV. odst. 302. člena KZ v zvezi s
členom 22 in 25 KZ.
Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 95. člena ZKP
kot tudi potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada
njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani oba obtožena

spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega

dejanja uradni osebi po I. in IV. odst. 302. člena KZ v zvezi s

členom 22 in 25 KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi in

določeni kazni vsakemu po tri mesece zapora s preizkusno dobo enega

leta. Naloženo jima je bilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku

17.200,00 SIT ter plačilo po 80.000,00 SIT povprečnine.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili:

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in

predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako,

da sicer ob pogojni obsodbi določi višjo kazen zapora ter daljšo

preizkusno dobo;

- zagovornik obtoženega M. B. zaradi bistvene kršitve določb

kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja, podrejeno pa zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter

predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje

razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje;

- zagovornik obtoženega G. B. zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve

dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča

prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno pa, da

sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti

obtožbe.

Pritožbi zagovornikov obtoženih sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obtožencema očita, da sta skušala

policistoma G. B. in Z. B. preprečiti izvršitev identifikacijskega

postopka M. B. zaradi kršenja javnega reda v stanovanju na Bratovževi

ploščadi 20. To pa naj bi poskušala preprečiti s silo, ko sta

policista opravljala naloge javne varnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko

stanje ugotovilo popolno, vendar na podlagi le tega napravilo napačne

zaključke, na kar pravilno opozarjata zagovornika obeh obtožencev v

svojih pritožbah. Iz izpovedi obeh policistov, ki sta bila zaslišana

kot priči in katerih izjavi sta bili tudi podlaga za vložitev obtožbe

ter drugih dokazov nedvomno izhaja, da sta prišla policista v

intervencijo zaradi pritožbe občana T. T., ki je prijavil prevelik

hrup na Bratovževi ploščadi 20 pri stranki B. Iz izpovedi obeh

policistov, kot tudi obeh obtoženih, je nedvomno razvidno, da je

obtoženi M. B. na poziv policista le temu izročil osebno izkaznico,

na podlagi katere je policist lahko ugotovil identiteto obtoženega M.

B. Tako je bil (policisti so že imeli podatke, ki jih je posredoval

občan, ki je sporočil kršitev javnega reda in miru ter podatke o

osebi, ki se je izkazala z osebno izkaznico, ki je ustrezala priimku

na vratih stanovanja, kjer sta policista posredovala)

identifikacijski postopek zaključen in torej, kot pravilno opozarja v

pritožbi zagovornik obtoženega M. B., ni mogoče govoriti o poskusu

preprečitve uradnega dejanja identifikacije, ki se obtožencema očita.

Kako drugo uradno dejanje, ki naj bi ga poskusila preprečiti

obtoženca, pa v opisu dejanja ni navedeno.

Takrat veljavni Zakon o policiji (ZPol iz leta 1998) je določal, da

so policisti pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z Ustavo

in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne

svoboščine. Te lahko omejijo le v primerih, določenih z Ustavo in

zakoni ter so dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja

ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je

zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno

ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Tako morajo

policisti svoja pooblastila uporabljati na način, da najmanj posežejo

v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru sta

prišla policista na intervencijo zaradi kršitve javnega reda in miru

(Zakon o prekrških zoper javni red in mir - ZPJRM - UPB iz leta 1974

s spremembami do 14.2.2003). Pri tem pa sta po Zakonu o policiji

opravila identifikacijo osebe, ki je zaradi zadrževanja na določenem

kraju in ob določenem času zbujala sum, da izvršuje prekršek. Sodišče

prve stopnje je na podlagi izpovedb obeh policistov in tudi obeh

obtožencev nedvomno ugotovilo, da se je oseba, katero identiteto sta

policista ugotavljala, že izkazala z ustreznim dokumentom in sta

torej policista identiteto ugotovila. Tako je neutemeljeno sklepanje

sodišča prve stopnje, da sta policista še opravljala identifikacijski

postopek. Namreč zapisovanje policista podatkov iz dokumenta, s

katerim se oseba izkaže in potrdi svojo identiteto, v konkretnem

primeru ni bilo nujno potrebno, saj je policist ob ugotovitvi

identitete že lahko nedvomno ugotovil, da oseba živi v stanovanju,

pred katerega sta policista prišla, in bi vse ostale podatke lahko

pridobila na drugačen način. Poseg policistov v zasebnost, kar gotovo

je pomenilo njuno ravnanje, ko sta v nočnih urah ugotavljala, kdo je

lahko storilec prekrška, ki ga je prijavil občan, pa lahko traja le

najkrajši možni čas, to je do izvršitve nujnih dejanj, za katera so

policisti pooblaščeni. Dokazni postopek pa je pokazal, da se je

oseba, katere identifikacijo sta policista zahtevala, identificirala

z ustreznim dokumentom. Nadaljnje zadrževanje osebnega dokumenta

identificirane osebe je bilo nepotrebno. Iz nadaljnega ravnanja

policistov kot tudi opisa očitanega kaznivega dejanja pa ne izhaja,

da sta policista želela opraviti še kakšno drugo dejanje, za katerega

sta bila pooblaščena. Zato pritožnika utemeljeno izpodbijata

ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče

je v skladu z določilom člena 394 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v

zvezi z členom 392/V ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba

obtoženca oprostilo očitkov obtožbe. Edini razlog za razveljavitev

sodbe je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega pa je

pritožbeno sodišče ob upoštevanju utemeljenih pritožbenih navedb

pravilno presodilo in obtoženca oprostilo.

Ker sta obtoženca oproščena, stroški postopka iz 1. do 6. točke 92.

člena ZKP, kot tudi potrebni izdatki obtožencev in njunih

zagovornikov kot tudi nagradi zagovornikov, bremenijo proračun.