VSL sklep II Cp 2668/2005

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnica od Republike Slovenije in drugotožene

stranke zahtevala nerazdelno plačilo 3.939.900,10 SIT z ustreznimi

zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo

povrnitev pravdnih stroškov v znesku 155.209,00 SIT z ustreznimi

zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da

pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica

navaja, da se je ponesrečila po opravljenih desetih urah jahanja in

je bilo dokazno breme, da je poskrbela za potrebno nadzorstvo nad

konjem na toženi stranki, saj se je tožnica poškodovala na konju, ki

je namenjen učenju. Od te dejavnosti je tožena stranka pridobivala

dohodek, zato za njo velja povečana skrbnost in sicer skrbnost

dobrega gospodarja. B.V., ki je tožnico poučevala ni imela

opravljenega strokovnega izpita za vodenje tečaja in je pravno

nesprejemljiv zaključek, da je bila V. usposobljena za učenje

jahanja. Tožena stranka je dopuščala, da vodi učenje jahanja nekdo,

ki ni bil ustrezno usposobljen in s tem ni bilo zagotovljeno ustrezno

nadzorstvo pri urah jahanja. Poleg tega je tožnica kritičnega dne

jahala drugega mlajšega konja kot običajno, ki je bil neprimeren za

učenje jahanja, pri tem sodišče ne sledi verodostojni priči T. in

nekritično verjame V., P. in Š. v pravdi zainteresiranim pričam.

Kritičnega dne se je v maneži, ki je bila v slabem stanju nahajal še

en konj. Izvedenec je tudi navedel, da mora učitelj jahanja

prilagoditi učenje motivom učenca in njegovim sposobnostim. V. dveh

jahačev ni mogla spremljati istočasno in njeno ravnanje ni bilo

primerno v situaciji, ko je eden od jahačev začetnik, ki prvič jaha z

nogami izven stremena na njemu nepoznanemu konju. Od tožene stranke,

ki se ukvarja z jahanjem je potrebno zahtevati, da je maneža primerna

za jahanje. V takih okoliščinah ne more iti za pričakovan dogodek in

mora tožena stranka nositi riziko škode, ki ji nastane v zvezi s tem.

Nedopustno je, da sodišče zato, ker zaključi, da ni moč ugotoviti

pravega vzroka padca, to šteje v korist tožene stranke.

Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali, da

pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnice in potrdi izpodbijano

sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnica poškodovala med

učno uro jahalne šole, ki jo je organizirala prvotožena stranka, ko

je jahala konja v maneži pod nadzorstvom učiteljice jahanja, ko je

slednja imela konja na povodcu (lonži) in je konj prešel v galop ter

tožnico vrgel iz sedla, so materialnopravno pravilni zaključki

sodišča prve stopnje, da je odgovornost prvotožene stranke za škodo,

ki jo je utrpela tožnica krivdna tako po citiranem paragrafu 1320 ODZ

kot po čl. 154 ZOR, ki ga citira sodišče prve stopnje. Kot že

omenjeno je odgovornost prvotožene stranke krivdna z obrnjenim

dokaznim bremenom kar pomeni, da je prvotožena stranka dolžna

povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.

Glede na to, da je tožnica padla iz konja, ki je nenadoma trznil

oziroma galopiral, ko je bil na povodcu (lonži) učiteljice jahanja,

kaže na to, da žival ni bila pod takšnim nadzorom, ki bi bil

prilagojen vsaki možni situaciji. Zaključki sodišča prve stopnje, da

drugi konj v maneži, na katerem je jezdila hči učiteljice jahanja, ni

bil vzrok padca tožnice, so nesprejemljivi še zlasti ob izpovedi

tožnice, da se je V. bolj posvečala svoji hčerki kot njej. Če bi bila

učiteljica jahanja pozorna na tožnico in če bi pravočasno reagirala

na reakcijo konja slednji ne bi mogel galopirati, saj bi V. to lahko

preprečila in tožnice ne bi mogel stresti iz sedla. Nesprejemljivi so

zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo za pričakovan dogodek, pri

čemer sodišče prve stopnje, nerazumljivo ugotavlja, da ni moglo

ugotoviti vzroka padca. Kot že omenjeno je ob takšnih ugotovitvah

sodišča prve stopnje dokazno breme glede razbremenitve odgovornosti

na toženi stranki, pri čemer je potrebno upoštevati, da je

odgovornost tožene stranke, ki se ukvarja z organiziranjem in

izvajanjem šole jahanja zaradi pridobivanja dohodka strožja od

običajne. Žival mora biti v takem primeru pod takšnim nadzorom, ki je

prilagojen vsaki možni situaciji in mora organizator take šole

predvideti tudi nepredvidljivost živali in je dolžan zagotoviti

nadzor usposobljenih in izkušenih vodnikov, ki žival lahko obvladajo

v vseh možnih situacijah. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne

uporabe materialnega prava ni ugotavljalo višine škode, ki jo je

utrpela tožnica, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je bilo

pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo

vrniti v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo

sodišče prve stopnje ugotoviti obseg škode, ki jo uveljavlja

tožnica, glede drugotožene stranke pa tožnico pozvati, da ustrezno

popravi tožbo, saj Zavarovalnica Triglav d.d. Območna enota Kranj,

Bleiweisova 20, Kranj ni pravna oseba. Območna enota lahko opravlja

določene posle, ne more pa biti nosilka pravic in obveznsoti matične

družbe, saj nima premoženja (enako odločba Vrhovnega sodišča II Ips

309/2000).

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.