VSL sklep II Cp 2944/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

S sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo začasne

odredbe in tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin,

vpisanih v vl.štev. 541 k.o. Š. s parc. štev. 721 - travnik, 297 m2

ter parc. štev. 129.S. stavbišče, 245 m2, z vknjižbo te prepovedi v

zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v S.. Začasna odredba velja za čas

trajanja in še 30 dni po pravnomočnosti pravdne zadeve pod P 83/2005

Okrožnega sodišča v K..

Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec. Poudarja, da

kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, ni storil.

Gre za laži in načrtovane izjave tožnice in policistke.

Prosi sodišče, da počaka z odločitvami in nadaljnjimi

izterjavami, dokler ne bo odslužil kazni. Dokazal bo, da je

bilo sodišče zavedeno z lažnimi izjavami in informacijami.

Slovenije ne bo zapustil. Neupravičeno se mu odzema njegove

pravice in premoženje. Tožnica se je obnašalo vandalsko, je

v sodnih psotopkih, zbežala je iz prevzgojnega doma. Sam je

zanjo skrbel in izkazal tudi razumevanje za njene psihične

travme in bolezni. Je invalid in mora tudi odplačevati

kredit pri Ljubljanski banki.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev

pritožbe s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik trdi, da je bil neupravičeno obsojen zaradi

kaznivega dejanja storjenega zoper tožečo stranko. Tožeča

stranka svoj tožbeni zahtevek opira na pravnomočno kazensko

sodbo izdano v kazenskem postopku, kar pa pomeni, da bo

sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodninskem zahtevku

tožeče stranke celo vezano na obstoj ugotovoljene kazenske

odgovornosti toženca in pravnomočno ugotovljeno kaznivo

dejanje, kot tisto toženčevo protipravno ravnanje, ki je

tožeči stranki povzročilo škodo, glede katere zahteva

odškodnino v tem pravdnem postopku. Po določbi 14. člena ZPP

je namreč sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo,

izdano v kazenskem postopku gelede obstoja kaznivega dejanja

in kazenske odgovornosti storilca, če temelji tožbeni

zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je

že bilo odločeno v kazenskem postopku. Toženec zato

neutemeljeno in brez kakšnih upoštevnih pravnih učinkov za

to pravdo trdi, da kaznivega dejanja ni storil in da bo to

dokazal v tem pravdnem postopku. Glede na navedeno zakonsko

določbo bo kakršnokoli dokazovanje, da kaznivega dejanja ni

storil, nedopustno. Tudi ob povedanem je povsem jasno, da je

verjetnost tožničinega zahtevka izkazana, kot pravilno

ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko nadalje tudi

pravilno na stopnji verjetnosti zaključuje, da je tožnica

zaradi toženčevega ravnanja utrpela nepremoženjsko škodo.

Toženec tudi v pritožbi ponavlja, da Republike Slovenije ne

bo zapustil, kar pomeni, da tudi ne izkazuje namena, da bi

nepremičnino, katere odtujitev oziroma obremenitev se mu

začasno prepoveduje, prodal oziroma odtujil. To pa pomeni

obenem tudi, da z izdano prepovedjo ne bo utrpel nobene

škode, kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ob povedanem je torej sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo zahtevane zakonske pogoje za izdajo začasne

odredbe v smislu določbe 270. člena ZIZ. Z izpodbijanim

sklepom torej ni nedopustno poseženo v njegovo premoženje,

kot zmotno meni pritožnik, pri čemer pritožbeno sodišče

glede na pritožbene trditve še pojasnjuje, da v že obstoječa

bremena izpodbijani sklep ne posega in tako tudi ne

predstavlja ovire za izvedbo morebitne že začete izvršbe na

predmetne nepremičnine.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem moralo pritožbo zavrniti

in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 1. odstavka 365.

člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).