VSL sodba II Cp 375/2004

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2.
izreka spremeni tako, da se skupni znesek odškodnine 2.244.124,00 SIT
nadomesti z zneskom 2.545.624,00 SIT, znesek odškodnine za
nematerialno škodo 2.010.000,00 SIT pa z zneskom 2.311.500,00 SIT.
V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem in
stroškovnem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 26.633,00 SIT
stroškov pritožbenega postopka, pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna

toženka tožniku plačati 234.124,00 SIT odškodnine za materialno in

2,010.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo, vse s pripadki.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo še plačilo

tožnikovih pravdnih stroškov v višini 919.876,00 SIT.

Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek

za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v skupni višini

837.500,00 SIT ali 67 % od 1.250.000,00 SIT, se pritožuje tožnik.

Navaja, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za

pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah

in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožnikovo zdravljenje v ožjem smislu je trajalo najmanj osem mesecev.

Poleg dolgotrajne hospitalizacije je bil vsaj 26-krat podvržen raznim

pregledom in preiskavam in še dodatno rentgensko slikan. Približno

90-krat je bil na fizikalni rehabilitaciji in je tedne dolgo na desni

roki nosil mavec. Telesne bolečine bo čutil do konca življenja.

Primerna odškodnina za prestane telesne bolečine bi tako znašala (67

% od) 2.250.000,00 SIT. Po sicer strogem mnenju izvedenca je

sekundarni strah tožnika trajal kar osem mesecev, torej ves čas

aktivnega zdravljenja. Sodišče je spregledalo, da ta strah v lažji

obliki traja še danes, saj je bil tožnik zaradi posledic telesnih

poškodb spoznan za invalida tretje kategorije in dela, ki ga je

opravljal poprej, sploh ne bi smel več opravljati, a je v to

prisiljen. Po njegovem mnenju bi bila pravična odškodnina za strah

(67 % od) 400.000,00 SIT. Končno sodišče prve stopnje pri odškodnini

za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni

zadostno upoštevalo spremembe v načinu in kakovosti tožnikovega

življenja. Zaradi posledic škodnega dogodka po mnenju Zavoda za

pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tožnik ne bi smel več

opravljati svojega dosedanjega dela, vendar ga vseeno opravlja, ker

drugega ne more najti. Opustil je tudi ukvarjanje s priljubljenimi

športnimi aktivnostmi. Razen težav z roko mu je pretres možganov

zapustil psihične in fizične posledice, kot so pogosti glavoboli,

slabo počutje, stiskanje v prsih ter težave s spominom in

koncentracijo. Ker je tožnik še sorazmerno mlad, bo duševne bolečine

zaradi opisane zmanjšane življenjske aktivnosti trpel še desetletja

dolgo. Zato bi pravična odškodnina iz tega naslova znašala (67 % od)

1.600.000,00 SIT. Iz navedenih razlogov tožnik predlaga ustrezno

spremembo izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstvka 344. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno

prečiščeno besedilo) vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej po uradni dolžnosti 2. odstavka 350.

člena ZPP preverilo, ali ni morda podana kakšna bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. ali 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP in ugotovilo, da takšnih kršitev ni

bilo.

Denarna odškodnina za prestane telesne bolečine, strah in duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče odmeri

glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem

upošteva, da odmerjena odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso

združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - Ur. l. RS, št.

88/99, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prehodne

določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001).

Dejanska podlaga za odločanje o višini odškodnine je v odločilnih

dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o obstoju in obsegu

posameznih oblik tožnikove nepremoženjske škode, ki jih tožnik v

pritožbi ne izpodbija.

Prvostopenjske ugotovitve o tožnikovih bolečinskih obdobjih,

pregledih in drugih nevšečnostih med zdravljenjem temeljijo na

izvedenskem mnenju specialista kirurga in travmatologa dr. J.P.

Tožnik jih v pritožbi podrobno povzema v skoraj enakem obsegu, zato

pritožbeno sodišče teh podatkov ne ponavlja. Gre za nekaj hudih

(raztrganino in izliv krvi v vranici, udarnino jeter in pretres

možganov) in še več lažjih poškodb (izvin vratne hrbtenice, sklepni

zlom osnovnega členka drugega prsta desne roke, zlom v končnem delu

pete dlančnice, izpah v četrtem dlančničnoprstnem sklepu desne roke,

udarnine in odrgnine po glavi in odrgnine in udarnino po desnem

kolenu). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje

pravilno odmerilo odškodnino za ugotovljene tožnikove pretrpljene in

bodoče telesne bolečine. Znesek nad (67 %, kolikor za škodo odgovarja

toženka) 1.750.000,00 SIT, za katerega se zavzema tožnik v pritožbi,

ne bi bil niti v skladu z merili po 200. členu ZOR niti s primerljivo

sodno prakso. Zato pritožbeno sodišče ni ugodilo pritožbenemu

predlogu za zvišanje tega dela odškodnine.

Drugače je z odškodnino za strah. Prvi teden hospitalizacije, ko je

bil tožnik na oddelku intenzivne nege, ni bilo jasno, ali bo zaradi

poškodb vranice potrebna operacija. Sprva nejasna je bila tudi

situacija s trebušno votlino in zaradi tega potrebni vsakodnevni

ultrazvočni pregledi. Po premestitvi na oddelek sicer tožnikov strah

za izzid zdravljenja ni bil več najvišje stopnje, vendar po mnenju

izvedenca srednje hud sekundarni strah ni izginil kar tri mesece po

prometni nesreči, do konca zdravljenja (še nadaljnje tri mesece) pa

je tožnik utrpel še lahki sekundarni strah. Navedeno po oceni

pritožbenega sodišča utemeljuje zvišanje na prvi stopnji odmerjene

odškodnine za to obliko nepremoženjske škode za (67 % od) 150.000,00

SIT oziroma na skupaj (67 % od) 400.000,00 SIT.

Pritrditi je treba pritožbeni oceni, da je bila glede na ugotovljeni

obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

tožniku prisojena tudi prenizka odškodnina iz tega naslova. Gre za

ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja gibljivosti prstov

desne roke, manjše sposobnosti koncentracije, glavobolov, težav s

spominom in zmanjšanje sposobnosti za športne aktivnosti. Zmanjšana

gibljivost prstov desne roke je povzročila, da tožnik ne bi smel več

opravljati dela keramičarja in vodovodarja, ki ga je opravljal pred

nesrečo. Duševno trpljenje torej ni zanemarljivo, pri čemer je treba

upoštevati, da je bil tožnik ob nesreči star komaj 32 let in da bodo

duševne bolečine še dolgotrajne. Škoda sicer ni katastrofalna, vendar

omogoča prisojo višje odškodnine od tiste, ki jo je z zneskom (67 %

od) 1.000.000,00 SIT določilo sodišče prve stopnje. V primerjavi z

drugimi podobnimi primeri v sodni praksi je za to vrsto škode

primerna odškodnine v znesku (67 % od) 1.300.000,00 SIT.

Odločitev o delni spremembi izpodbijanega dela sodbe temelji na

določbi 4. odstavka 358. člena ZPP. Zaradi strahu in duševnih bolečin

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožniku sedaj priznana

odškodnina v seštevku 67 % od 1.700.000,00 SIT. S prištevkom zneska

odškodnine v višini 67 % od 1.750.000,00 SIT, ki je bil pravilno

dosojen že na prvi stopnji, je toženka dolžna tožniku iz navedenih

treh postavk plačati 67 % od 3.450.000,00 SIT, to je 2.311.500,00

SIT.

Zaradi pritožbenega posega v odmero odškodnine se je spremenil tudi

končni uspeh pravdnih strank. Po višini je tožnik uspel približno

polovično (2.545.624,00 SIT od 4.959.916,00 SIT), skupno (upoštevajoč

temelj zahtevka) pa s približno 60 % in toženka nasprotno s približno

40 %. Glede na to bi morala toženka tožniku povrniti 60 % od

998.776,00 SIT, tožnik toženki pa 40 % od 78.900,00 SIT že na prvi

stopnji odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov. Ob pravilni uporabi

materialnega prava bi morala toženka tožniku po medsebojnem pobotanju

plačati skupaj 567.705,60 SIT (599.265,60 SIT - 31.560,00 SIT)

pravdnih stroškov. Ker je sodišče prve stopnje tožniku že priznalo

več pravdnih stroškov, sprememba stroškovne odločitve sodišča prve

stopnje ni bila potrebna.

Pritožbene stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo od

izpodbijanega zneska 837.500,00 SIT (to je 67 % od 1.250.000,00 SIT),

vendar mu jih je glede na približni uspeh v pritožbi priznalo le

tretjino. V skladu s tem in Odvetniško tarifo je tako upravičen do

povračila tretjine zneska 79.900,00 SIT (v kar je vključen strošek za

sestavo pritožbe v višini 375 točk, od tega 20 % davek na dodano

vrednost in sodna taksa za pritožbo v višini 1600 točk), torej do

26.633,00 SIT.