VSL sodba II Cp 429/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od ml. toženca plačilo

7.080.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take

odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi

stranki v znesku 615.120,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki

v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da sodišče ni zaslišalo

toženca, čeprav je tožnik to predlagal in je sodišče, ko tega dokaza

ni izvedlo kršilo načelo o obveznem zaslišanju obeh pravdnih strank.

S takim postopanjem je sodišče bistveno kršilo določbo čl. 339 ZPP.

Toženec je bil v času nesreče razsoden, saj je dosedanji postopek

pokazal, da je bil v času nesreče razsoden, kar kaže tudi izpoved

njegovega četa. Nedopustno je, da se otroci med 7 in 14 letom vozijo

okrog s kolesom brez čelade, brez izpita in še brezglavo zavijajo sem

ter tja ter spravljajo v nevarnost druge udeležence v prometu. Da se

je toženec zavedal kršitve prometnih pravil in da je kriv za nesrečo

izhaja iz tega, da staršem ni povedal za nesrečo.

Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče

zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru tožnik uveljavlja odškodnino zaradi škodnega

dogodka, ki se je zgodil 7.8.1995 neposredno od ml. tožnika (roj.

11.3.1987). Mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega

štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je

bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati (drugi odstavek čl. 160

ZOR). To pomeni, da bi bil ml. toženec za škodo odgovoren, če bi

tožnik dokazal, da je bil sposoben razsojati. Ker tožnik te

okoliščine v postopku pred sodiščem ni zatrjeval (sposobnost za

razsojanje), niti je ni dokazoval, je sodišče prve stopnje materialno

pravo pravilno razsodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, ne glede na

to, da je brez potrebe izvedlo obširni dokazni postopek o tem, kako

je prišlo do škodnega dogodka iz katerega tožnik uveljavlja

odškodnino. S trditvami v pritožbi, da je bil toženec sposoben za

razsojo, tožnik v pritožbi zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem

postopku ni dovoljeno, saj zato ne navaja nobenih opravičljivih

razlogov (prvi odstavek čl. 337 ZPP). Okoliščina, da sodišče ni

zaslišalo ml. toženca ne pomeni bistvene kršitve določb postopka,

temveč kvečjemu pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja, ki pa v konkretnem primeru ni podan, saj tožnik v postopku

pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval in dokazoval, da bi bil

toženec sposoben za razsojanje, niti ni navedel, da bi bilo potrebno

o tej okoliščini zaslišati toženca, temveč je samo pavšalno predlagal

zaslišanje strank le glede samega poteka škodnega dogodka, kar je

glede na določbo čl. 160/2 ZOR v tej zadevi nepomembno, prav tako

trditve o njegovi nepravilni vožnji in opustitvi staršev ter kršitvi

cestnoprometnih predpisov, ki jih tožnik obširno opisuje v pritožbi.

Prav tako za odločanje ni pomembna trditev, da je nedopustno, da se

otroci med 7 in 14 letom vozijo okrog s kolesom brez čelade in brez

izpita in ali je toženec pred starši skrival nesrečo.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi

izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).